Strašljiva sladkost odraščanja

Falcon Lake, celovečerni prvenec kanadske režiserke Charlotte Le Bon, je senzibilna, ravno prav humorna in nagajiva zgodba o odraščanju, polna najstniških hormonov, poljubov, seksualnih prebujanj, požirkov alkohola, negotovosti in vrstniških pritiskov. A pod tiho tlečo prvo ljubeznijo, ki se spleta med skoraj štirinajstletnim Bastienom in šestnajstletno Chloé, ko s starši počitnikujeta ob jezeru na obrobju Quebeca, se obenem odmerjeno poigravajo podtoni srhljivke, ki nas z zloveščo glasbeno podlago med živahnimi, impulzivnimi in pogosto nespametnimi interakcijami adolescentov spretno držijo na trnih.

Igriv pristop k žanru, ki mistično okolico jezera atmosferično lovi na trak 16-milimetrske kamere, tako vseskozi sugerira prezenco nečesa temačnega. Perspektiva niha med mladim Bastienom, ki poskuša v svoji naivni deškosti zaužiti svet odraslih, in Chloé, ki jo v precepu dekliške miselnosti in ženskega telesa v očeh okoliških fantov vse bolj determinira slednje. Kot nevidni, zlovešči element filma se tako izriše odraščanje samo: to strašljivo obdobje mokrih sanj, nerodnega spoznavanja svojega telesa, strahov o nesprejetosti, dokazovanja zrelosti, nespametnih laži in strtih src.

Ko dom izginja

Film Naš dom režiserja Alejandra Loayze Grisija govori o majhni bolivijski vasici, kjer se ravnica srečuje s strmimi kršatimi hribi, v kateri star zakonski par živi tradicionalno življenje: on čez ravnico vsak dan žene čredo lam v hribe na pašo, ona vzdržuje vrt, kuha, prede volno. To trdo življenje, ki so ga ljudje vajeni, pa se zdaj spreminja: ne le da sta se postarala in vse težje opravljata svoje delo, zemlja se čudno suši, dežja ni, tako da tudi vaški vodnjak presahne in rečica v bližini izginja. On, hudo bolan, ne prekine opravil, ki ga preživljajo, ona ravno tako ne. Vnuk, ki prihaja, da bi pomagal in ju prepričal, naj se preselita v mesto, ne doseže ničesar. Navezanost na dom in strah pred odtujenostjo mesta sta močnejša od pretnje, ki jo na tem neokrnjenem delu sveta predstavlja suša, ki stepo spreminja v puščavo. Tam daleč, bogu za hrbtom, ljudje, ki nikoli niso povzročili niti sapice ogljičnega odtisa, počasi umirajo od tega, kar smo povzročili mi, nam v tej minimalistični freski brez odvečnih besed sporoča Loayza Grisi. In samo naivci verjamejo, da bo nam takšna usoda prihranjena.

Jedci plastike

V futurističnem trilerju Zločini prihodnosti, s katerim se David Cronenberg vrača k telesni grozljivki (body horror), spremljamo performativnega umetnika Saula Tenserja (Viggo Mortensen). V njegovem telesu kot v nekakšnem evolucijskem deliriju rastejo novi organi oziroma tumorji, ki jih nato njegova umetniška partnerica Caprice (Léa Seydoux) brez narkoze in pred občinstvom reže iz njega. Ne le da javnim uprizoritvam operacij nihče ne oporeka – prav nasprotno, občinstvo se nad njimi naslaja in jim pravi umetnost. »Operacije so postale novi seks,« slišimo. A glavna valuta Cronenbergove distopične vizije ne tako oddaljene prihodnosti, v kateri je bolečina skoraj izginila, človeško telo pa se razvija v neslutene smeri, ni toliko v provokativnih podobah, ki jih gledamo, temveč v metaforičnem bogastvu za temi podobami. Ponujajo se kot skalpel ostri premisleki o tehnološkem spreminjanju človeškega telesa, pustošenju planeta in moralni dekadenci. V filmu so si tako imenovani jedci plastike z operacijami organe priredili tako, da lahko goltajo industrijske odpadke. Kot da bi Cronenberg želel reči, da bo človek prej modificiral samega sebe kot pa rešil okolje.