Med študentskimi filmi letos tako prevladuje ročno izdelana animacija – od stop animacije do svinčnika in barv na papirju, izrezanke, praskanja, rotoskopije in slikanja na steklo, ki računalniški 3D-pristop potiskajo na obrobje. A ne le to: študentski filmi brez izjeme odpirajo tudi raznovrstne tematike, ki se gibajo od iskanja identitete, brskanja po osebnih spominih, razpiranja družinskih (in generacijskih) odnosov do pozivanja k miru ter opozarjanja na podnebne spremembe. V čudovitem, meditativnem filmu Hic svnt dracones francoskega avtorja Justina Fayarda tako v tehniki slikanja na steklo spremljamo mogočen led, ki počasi poka, razpada in se tali, spreminja svoje stanje ter postaja voda. Kakor je voda glavni »protagonist« tudi ene redkih 3D-animacij letošnjega nabora, Rise Age nemške avtorice Tatjane Theuer, ki na lahkoten in iskriv način naslavlja nevarnost dvigovanja morske gladine. »Čeprav je tema resna, animacija omogoča svobodo, da k njej pristopimo z nekoliko humorja. Na nikogar namreč nisem želela kazati s prstom ali gledalcem vzbujati slabe vesti, zgolj spodbuditi k razmisleku. Glasba ima nato osrednjo vlogo pri oblikovanju ritma, ki se začne igrivo, kot brezskrben tok življenja, ter se postopoma in subtilno spreminja ter postaja vedno bolj dramatična, s tem ko odraža nevarnost naraščajočega morja,« je film opisala avtorica.
Nova generacija slovenskih animatorjev
V petih programskih sklopih, v katerih se je predstavilo 47 evropskih študentskih filmov, pa izstopata tudi dva slovenska talenta stop animacije. Anja Resman, nekdanja študentka Akademije umetnosti v Novi Gorici, se predstavlja z magistrskim filmom Onkraj obraza, ki pa je obenem tudi njen profesionalni prvenec, saj so film pod produkcijsko okrilje vzeli producenti Staregare. Kot je razložila za Dnevnik, se je v prvem letniku magisterija profesor Jožko Rutar odločil po vzoru profesorice iz Češke, ki je postala producentka svoji študentki, to prakso preizkusiti tudi pri nas. »Bila sem nekakšen testni, predvsem pa prvi tak primer v Sloveniji.«
Film je sicer začela razvijati že na dodiplomski stopnji, a je projekt na neki točki postal prevelik, da bi ga lahko sama izpeljala do konca. »Celoten projekt mi je vzel pet let, sam proces animiranja pa devet mesecev. Z očetom sva najprej sama zgradila scenografijo, ki je v celoti narejena iz lesa – vsak košček je ročno izrisan, odrezan, zbrušen, nalepljen in pobarvan. Izdelali smo tudi deset lutk, katerih skelet smo prav tako zgradili sami in je sestavljen iz 140 koščkov; že zgolj njihova izdelava in sestavljanje sta nam vzela več kot pol leta, temu je nato sledila še izdelava telesa iz pene in tisk obrazov s 3D-printerjem.« Idejno zasnovo za zgodbo, postavljeno v staro mestno jedro, ki nosi hišno številko ljubljanskega Starega trga 4, a črpa iz arhitekture različnih slovenskih mest, kot so Kranj, Škofja Loka in Radovljica, je črpala iz besed pisateljice Amande Richardson, ki pravi, da je v svetu, v katerem vsi nosijo maske, privilegij videti dušo. Gledalca tako skozi preplet realnega in fantazije popelje v svet, v katerem so si vsi odrasli med seboj enaki, saj vsi nosijo maske, ki jim jih je na obraz nadel proces socializacije.
Zgodba o prostoru brez izhoda
Drugo vzhajajoče ime slovenske animacije pa je Anej Golčar, študent Kraljeve akademije v Londonu, ki je ljubezen do animiranja z lutkami odkril v zadnjih fazah dodiplomskega študija na Nizozemskem.
O filmu Samo dihaj, s katerim se predstavlja na letošnji Animateki, je povedal: »Navdih za tematiko zgodbe sem dobil ob opazovanju procesa staranja in postopne izgube neodvisnosti. Deloma pa tudi iz izkušnje potovanja domov za božične praznike leta 2022, ko sem ravno v času pripravljanja prvega predloga zgodbe na letalu sedel zraven izjemno neobzirne sosede. Tako se je rodil metaforični okvir zgodbe, v kateri letalo igra vlogo klavstrofobičnega, izoliranega prostora brez izhoda – podobnega temu, kako glavni lik dojema svojo bolnišnično posteljo.«
Svojo izkušnjo študija v tujini, na katerega se je prijavil brez vsakršnih pričakovanj, tako da ga je sprejem razveselil, a hkrati presenetil, pa opisuje kot pozitivno, saj ta »spodbuja avtorski pristop k animiranemu filmu, v nasprotju z nekaterimi šolami, ki v ospredje postavljajo specializacijo v ekipi. Kar pomeni, da sem moral film izvesti popolnoma sam – od zgodbe, režije do izdelave lutk, scenografije in animacije, kar me je prisililo, da intimno spoznam vse dele produkcije. Tako sem se za nekaj tednov znašel v delavnici za polimere, kjer sem se naučil izdelovati kalupe, nato odšel v delavnico za les in sestavil ogrodje scenografije, v kovinarsko za armaturo lutk in na oddelek za modno oblikovanje, da sem sešil kostume. Veliko sem si pomagal tudi s sodobnimi računalniškimi pristopi, kot so lasersko in CNC-rezanje ter različne vrste 3D-tiska.« Tudi tukaj je šlo za dolgotrajen – a za izdelavo animiranega filma še vedno kratek – delovni proces: od zasnove do predstavitve projekta je imel na voljo šest mesecev, seveda ob obiskovanju rednih predavanj.
