Festival migrantskega filma bo med 19. in 22. junijem skozi sedem programskih sklopov odpiral pereče teme kriminalizacije solidarnosti, nasilnih mej, žensk v migracijah, portretov, delovnih migracij in pogledov čez mejo ter v ospredje postavljal realnosti tistih, ki so bili prisiljeni zaradi vojne, kršitev človekovih pravic, revščine ali pohlepa korporacij zapustiti svoj dom. »V hitro spreminjajočem se svetu, kjer so migracije in mobilnost ljudi stalnica, takšne ali drugačne meje še vedno bistveno zaznamujejo vsakdan mnogih migrantov. Nevarne meje, nasilne meje, birokratske meje, meje v glavah … Svet brez meja je verjetno utopija. Kar lahko naredimo, je, da postanejo čim bolj odprte in da so prehajanja prek njih čim enostavnejša in predvsem humana,« na nujnost festivala, ki bo 23 filmov iz 14 držav pripeljal na platna Kinodvora, Slovenske kinoteke, Pritličja, AGRFT in Slovenske filantropije, opozarja izvršni direktor Slovenske filantropije mag. Franci Zlatar.

V odprtje festivala nas bosta nocoj v Kinodvoru zapeljala kratki film Not Go Gentle v Sloveniji delujoče beloruske filmske ustvarjalke Sashe Ihnatovich, ki črno-bele meglice idiličnih slovenskih vasic nežno plasti z bridkimi pričevanji ljudi, ki meje prečkajo v iskanju varnosti in miru, a namesto tega doživijo mučenje in poniževanje, ter celovečerni dokumentarec Glasna tišina poljske sodobne umetnice Anne Konik. Ta s poetičnim filmskim pristopom glas ponudi sedmim migrantom, nevidnim in sistematično utišanim posameznikom, ki se v Veliki Britaniji soočajo s pomanjkanjem dostopa do osnovnih človekovih pravic ter razdrobljenim občutkom identitete oseb brez države, ki v begu pred vojno in terorizmom pristanejo v birokratskem kolesju odkritega rasizma in kontinuirane dehumanizacije.

Kriminalizacija solidarnosti

»Na letošnjem festivalu bi še posebej izpostavila sklop Kriminalizacija solidarnosti, ki se posveča trenutni situaciji prebežnikov na različnih koncih Evrope in tistim, ki krizo blažijo,« medtem svoje poudarke letošnje edicije z nami deli filmska kritičarka in članica programske ekipe festivala Petra Meterc. »Podlasie: na meji svetov Katarzyne Lazzeri prikaže stisko prebežnikov na poljsko-beloruski meji; gozd, ki je bil dolga leta prostor za oddih, je postal vir tesnobe in travm, saj prebivalci vasi skoraj vsak dan naletijo na do kosti prezeble begunce. Film Meja Sare Del Dot prikazuje Trg svobode v Trstu, kjer se po dolgem, večletnem potovanju vsak večer zberejo migranti, ki jim je po balkanski poti uspelo prečkati mejo med Slovenijo in Italijo. Tam jim pomagajo nekateri domačini. Toplo priporočam tudi sklop Ženske v migracijah, ki se s kar tremi filmi in pogovorom posveča raznolikim ženskim izkušnjam na poti; izkušnjam, ki so pogosto nevidne.«

Festival se bo sklenil v četrtek s projekcijo filma Pariz je praznik – Film v 18. valovih Sylvaina Georgea, izjemnega dokumentarista, ki v radikalno kritiko (francoske) politike vselej zareže z nežno vizualno poetiko. Observacijski pristop do svojih subjektov, pogosto nedokumentiranih migrantov in vojnih beguncev, tako plasti s kombiniranjem distance in intime ter kaosa in discipline, ko z eksperimentalnim pristopom do forme in filmskega medija brska po podzemlju sodobnih geopolitičnih situacij, zakonih priseljevanja, stanju zahodne demokracije ter temačnih realnostih globalnega kapitalizma, neoliberalizma in militarizma. S projekcijo filma Pariz je praznik, na kateri bo tudi osebno prisoten, tokrat spregovori o Melilli, španski enklavi na severu Maroka, ki zaradi svoje geografske lege ter pravnega položaja predstavlja kritično točko stekanja poti priseljencev, kjer njihovo gibanje vse nasilneje pogojuje stroga migracijska politika »trdnjave Evrope«.