Pokojni milijarder in obsojeni spolni prestopnik Jeffrey Epstein je imel v lasti dva otoka. Na enega je leta in leta vozil mladoletna dekleta, stara tudi le 12 let, drugega, sosednjega pa je kupil, da bi lahko bolje prikrival dogajanje na prvem. Človek, ki je na svoj otok prihajal z letalom, imenovanim Lolita Express, krivde za obtožbe spolnih zlorab številnih mladoletnic in njihovega navajanja k prostituciji ni priznaval. Režiserski debi Zoë Kravitz se prav tako zgodi na otoku, le da tja skupaj z milijarderjem Slaterjem Kingom, ki ga igra Channing Tatum, odletijo polnoletne ženske, med njimi tudi Frida, natakarica in kozmetičarka, ki jo igra Naomi Ackie. Vidimo skratka, kako zlahka lahko tovrstni vplivneži v svoj brlog zvabijo odrasle osebe, kako je bilo šele z mladoletnicami z obrobja družbe, ki so jih z zaslužkom vabili v opisanem odmevnem primeru, si lahko predstavljamo.

Režiserka, hči slavnega glasbenika Lennyja Kravitza, očitne vzporednice s primerom Epstein, v katerem so mediji razkrili, da so bili med obiskovalci »otoka orgij« tudi britanski princ, pa kakšen bivši ameriški predsednik in številni drugi člani ameriške elite, sicer zanika in pravi, da filma ne gre jemati tako dobesedno, saj da gre za širšo prispodobo za moške pošasti. Da torej ne gre nujno za bogate, vplivne moške, saj da je lahko takšna pošast tudi neznanec, ki vam sledi domov, pa tudi šef ali partner, pravi Kravitzeva v intervjujih. A, kot vidimo, je to, da imaš v lasti otok, na katerega lahko z zasebnimi letali po mili volji voziš dekleta, zagotovo prednost, zloraba moči in položaja za zatiranje žensk, kar v osnovnem registru tematizira psihološki triler Mežikni dvakrat, pa se v svojem bistvu res bere tudi širše kot portret toksičnih praks v patriarhalni družbi.

Povedano drugače: obstaja moč na različnih ravneh in zloraba moči na različnih ravneh. Otok kot arhetip prostora, na katerem se liki v filmih in knjigah pogosto znajdejo tako ali drugače ujeti, pri tem poudarja tako fizično kot psihološko dimenzijo brezizhodnosti, ki jo doživljajo žrtve, varljiva podoba rajskega prostora, kjer se toči šampanjec z malinami, pa med vrsticami govori o tem, kako lahko navidezno varni prostori postanejo sobe pekla. Statistike ne pravijo zaman, da so storilci pogosto bližnji ali osebe zaupanja. V filmu slednje učinkovito prikazujejo sekvence iz druge polovice filma, ko kadre brezskrbne zabave v noč montažno izrazito agresivno prebodejo prizori spolnega nasilja. Tam in takrat ta komična kriminalka postane psihološki triler, ki je kot nekakšna vsebinsko-stilna mešanica trilerjev Zbeži! (2017) in Obetavna mladenka (2020). Čeravno od obeh slabša v izvedbi.

Težava trilerja Mežikni dvakrat je namreč v primerjavi z omenjenima šibkejše pisanje, predvsem razpotegnjena prva polovica, v kateri se film scenaristično zacikla v izmenjujoč prikaz na eni strani razkošnega žuriranja, polnega dobre hrane, pijače in mamil, ter na drugi strani namigov na zlovešče ozadje, ki ga gledalcu pričakovano razgrne v drugem polčasu. Slednje žal že krepko po tem, ko je napetost popustila. Povedano enostavneje: še pred sicer učinkovitim žanrskim premikom boste že zdavnaj vedeli, »kam pes taco moli« ter da gre narativno za nič kaj posebej izvirno izpeljanko, »zakaj od tujcev ne velja jemati sladkarij in z njimi odhajati v bele kombije«, oziroma v tem primeru, »zakaj od bogatašev ne velja jemati pijače in mamil ter jim slediti na osamljene otoke«. Aktualna socialna satira o zlorabi moči za spolno nasilje in režijsko spodoben prvenec, ki pa ne dosega višav nekaterih sodobnih žanrskih sorodnikov.

Mežikni dvakrat (Blink Twice, 2024)

Režija: Zoë Kravitz

Scenarij: Zoë Kravitz, E. T. Feigenbaum

Igrajo: Naomi Ackie, Channing Tatum, Alia Shawkat, Christian Slater

Izid: 22. avgust 2024 (Slovenija)

Ocena: 3