Da bi bila izbira med filmi, ki se raztezajo čez deset obsežnih in skrbno pripravljenih festivalskih sklopov, nekoliko lažja, smo tokrat o izboru najljubših ter najtežje pričakovanih filmov povprašali štiri filmske kritike in kritičarke. Festival, ki v program sicer vselej zajame zmagovalce večjih festivalov, kot so Cannes, Rotterdam, Berlin in Benetke, v obrobnih sklopih namreč zmeraj ponudi tudi manj znane filmske dragulje. Čeprav direktor festivala Simon Popek poudarja, da so ga prepričali prav vsi filmi, je tako za nas vendarle izpostavil tri manj medijsko izpostavljene naslove, ki so bodisi po vizualni bodisi po tematski plati tako siloviti, da jih priporoča vsem festivalskim obiskovalcem: to so Igrišče in Nemir, ki ju najdemo v tekmovalni sekciji Perspektive, ter skoraj triurna Pacifikacija režiserja Alberta Serre, ki se med Kralje in kraljice tokrat vrača z drzno mešanico kritike postkolonializma in apokaliptične grožnje. Kaj pa menijo drugi?
Svoje predloge je z nami delil tudi filmski kritik Matic Majcen. Izpostavlja otvoritveni film Korzet, s katerim je Marie Kreutzer, »ko se je že zdelo, da je težko povedati kaj novega o Sisi, dala novo energijo celotnemu žanru kostumske drame«. Tukaj so še Duše otoka, »zgodba o prijateljstvu, ob kateri je zavoljo sijajnega scenarija Martina McDonagha in tandema Farrell-Gleeson nemogoče ostati ravnodušen«. Pa Sin režiserja Floriana Zellerja, ki je »najprej osvojil gledališke odre, zdaj pa se razvija v sijajnega filmarja, ki vam bo po Očetu še enkrat zlomil srce«. Omenja tudi film Živeti, v katerem »sijajni Bill Nighy z vlogo svoje kariere ustvari nekaj neverjetnega: nova filmska adaptacija je ravno tako dobra kot izvirnik Akire Kurosave«. Posebno mesto pa navsezadnje namenja tudi Dvojni prevari. Kot pravi, »Korejci še naprej nizajo sijajne filme in Park Chan Wook je z obratom k filmu noir posnel eno velikih mojstrovin letošnjega leta«.
Dvojno prevaro na svojo lestvico težko pričakovanih filmov umešča tudi urednik, publicist in podcaster Aljoša Harlamov: »Ko Park Chan Wook posname film noir, rečeš samo: ja, prosim.« Ob tem izpostavlja tudi letošnjega berlinskega zmagovalca Alcarras, ki »pripoveduje o tem, kar živimo, čeprav se tega večina urbanega prebivalstva najbrž niti ne zaveda«. V izboru se najdeta tudi MRI, »ker nikoli ne zamudim nobenega romunskega filma«, in Rimini, »ker je Ulrich Seidl vedno trpek, boleče natančen in zajedljivo smešen na trpek in boleče natančen način«. Posebno mesto pa namenja tudi Najsrečnejšemu človeku na svetu, »ker gre za nov film Teone Mitevske, ki znova zveni, kot da se loteva dobro znane teme na povsem samosvoj način«.
Od Butana do Madžarske
Ana Šturm, filmska kritičarka in urednica revije Ekran, medtem izpostavlja film Nemir o »urnih mehanizmih, zemljevidih Alp, sindikalnih gibanjih in rojstvu sodobnega sveta v drugi polovici 19. stoletja, ki še danes opredeljuje naše razumevanje dela, časa in denarja«. Očarljivo slikovito razglednico iz Butana ter »preprosto in ljubečo pripoved o iskanju srče, harmonije z naravo in pomenu skupnosti« pa ji predstavlja Lunana: Jak v razredu, medtem ko hkrati ne more mimo Zločinov prihodnosti, saj je »vsako novo delo Davida Cronenberga filmski dogodek par exellence, nekaj, česar ne zamudiš, še posebno pa ne takrat, ko se avtor vrača h koreninam«.
Ivano Novak, filmska kritičarka in urednica filmskega programa na Televiziji Slovenija, pa so najbolj prepričale Ravnine, »konceptualen film ceste o zapravljanju časa v kapitalizmu, ki zahteva gledalce z dobro kondicijo, a je vreden sleherne sekunde v svoji triurni ekspediciji«. Veseli se tudi Odštevanja, »zagonetnega psihološkega trilerja o teheranskem paru, ki ga srečanje z dvojnikoma pahne v eksistencialno stisko«, ter »nove satire ledeno hladnega Šveda, ki razredni boj postavi na luksuzno križarko« v Trikotniku žalosti, »eni najbolj zavezujočih vsebin letošnjega festivala«. Intriganten naslov ji predstavlja tudi Zbornica, »eden mnogih hrvaških filmov, ki letos nastopajo na festivalu in napoveduje sijajno dramo o učiteljevanju v sodobnem šolskem sistemu«. Vendar je, kot pravi, »ena najbolj ekskluzivnih vsebin letošnjega festivala postavljena v Slovensko kinoteko: gre za retrospektivo redko prikazanih filmov madžarskega avtorja Miklósa Jancsa«, med katerimi se ji na seznamu nepogrešljivih naslovov izrisuje Ljubim Elektro iz leta 1974.
