Mučenje na otočju

Francosko Polinezijo, francoski čezmorski teritorij, de facto večno kolonijo, vodi predstavnik francoske države, komisar, ki nadzira vse na tem rajsko lepem otočju rajsko lepih domačinov, ki jih režiser filma Pacifikcija – mučenje na otoku Albert Serra kaže skozi Gauguinov slikarski pogled. Nadzira plesne nastope v lokalnem klubu, kjer domačinom vsili bolj nasilno koreografijo, prostitucijo in zaskrbljenost domačinov ob pojavljanju francoske podmornice; ta jih spomni na prejšnje jedrske poskuse, ki so povzročili množično bolezen in smrt prebivalcev. A to slednje se očitno izmika tudi komisarju, kmetu na šahovnici, ki se mu izmikajo vsi veliki »igralci«, predstavniki kapitala in general s francoske podmornice. Iz sprva blaziranega naduteža se počasi levi v dvomečega preiskovalca tega, kaj se zares dogaja. Njegov položaj je vse bolj majav, saj mu v hrbet skačejo domačini, ki jim je lagal, različni špekulanti, ameriški, portugalski poslovneži, francoski general ...

Film teče počasi, gradi na izjemno skrbno koncipiranih podobah, prelepih eksterierih in megličastih interierih, mračnih, oniričnih prizorih zabav, še posebej končnega, kjer pleše general, in s tem ustvarja vtis vsesplošne negotovosti, ne le glede jedrskega poskusa, ampak glede celotne mreže tujcev, ki znova mečejo mrežo čez domačine; ti so spet plen brez možnosti pobega. Ta vrhunski film »Pacifikcija – mučenje na otokih« je morda res fikcija, a v času lahkotnega opletanja z atomsko bombo je čista realnost.

Meditativna repeticija

Avstralski film Ravnine, prvenec Davida Easteala, je, na drugi strani, precej drzen eksperiment, ki že z opisom osnovne premise – tri ure dolg film, v katerem spremljamo dva povsem navadna človeka, ki se tekom leta z avtom vozita iz službe domov – dvigne obrv celo marsikaterega bolj avanturističnega gledalca. Andrew in David (sicer režiser filma) se med skupnimi vožnjami pogovarjata o čisto vsakdajnih rečeh. Andrew, ki je že v poznih srednjih letih, vedno pokliče svojo dementno mamo, ki živi v domu za ostarele, in ženo Cherie, s katero sta par že od študentskih let, njegov mladi kolega David pa nastopa predvsem v vlogi izpraševalca. Kamera je fiksirana na zadnjem sedežu avtomobila, gledalec pa se počuti nekako tako, kot bi v kavarni prisluškoval pogovoru
za sosednjo mizo in si ob tem počasi gradil predstavo, kdo sta človeka, ki sedita ob njem, in kakšni življenji živita. V vsem skupaj ni nič zelo dramatičnega, a se, nežno zazibani v hipnotično, meditativno repeticijo dogajanja in zvočne kulise (zvoki vklapljanja in izklapljanja smernikov, dežnih kapelj na vetrobranskem steklu in radijskih oddaj) skozi Andrewovo paberkovanje zlagoma nalezemo njegove preproste življenjske modrosti, ki se spontano sintetizira v kabini njegovega avtomobila.

Ujetniki lastnih vzgibov

Preden si boste ogledali Šparto, si lahko, ali pa tudi ne, ogledate Rimini. Avstrijski režiser Ulrich Seidl, avtor trilogije Raj, si je namreč dvojico filmov najprej zamislil kot eno delo z dvema paralelnima zgodbama. Protagonista filmov sta brata, vezni člen med obema pa je njun dementni oče, ki ga obiskujeta v domu za starejše. Njegov drugi sin Ewald je tako kot pevec Richie človek z družbene margine. Film od samega začetka zaradi tematiziranja pedofilije spremlja kontroverznost. Organizatorji festivala v Torontu so se recimo odločili, da film umaknejo s programa, potem ko so v nemškem Spieglu Seidla obtožili, da na snemanju ni poskrbel za zaščito mladoletnih igralcev. Avstrijski filmar, ki je obtožbe zanikal, v filmu ponudi malodane dokumentarističen pogled na moškega srednjih let, ki ga, razpetega med Avstrijo in Romunijo, kamor se je preselil, opazujemo pri njegovem vsakdanu. Njegovo življenje je skupek dolgočasnih opravil na relaciji med službo in domom, kjer vidimo, kako propade njegova romantična zveza z romunskim dekletom, saj ga, kot postopoma spoznamo, privlačijo otroci. Potem ko zapusti partnerico, se preseli v podeželsko vasico, kjer obnovi staro šolo in v njej pod pretvezo treniranja juda nabere okoliške dečke iz disfunkcionalnih družin. Kljub evidentni notranji stiski in občutkom sramu se začne v zakotnem delu Romunije izven dosega roke pravice vse bolj zbliževati z mladimi fanti. Nad temi prizori, v katerih Ewald prestopa meje, a se tudi vidno samoomejuje in bori z lastnimi vzgibi, vseskozi visi nelagoden občutek, kaj se utegne zgoditi. K temu občutku doda kontrast med formo in vsebino. Formalistično gledano je namreč Seidlova Šparta izredno minimalističen, statičen in nesenzacionalističen film, vsebinsko pa neizbežno provokativno delo, ki pri gledalcu izzove konfliktne občutke, saj protagonista spoznamo kot posameznika s pedofilijo, hkrati pa tudi kot nežnega, nenasilnega in tragičnega posameznika, ki čuti nekaj, kar si ni sam izbral.