Na festivalski okrogli mizi, ki je sledila projekciji filma Kjer levinje rjovejo, energičnem vrtiljaku neukročene in deviantne mladosti, ki jo na kosovskem podeželju v objektiv (u)lovi komaj 19-letna Luàna Bajrami, sta o novem trendu kosovskega filma spregovorila režiserka filma Vera sanja o morju Kaltrina Krasniqi ter direktor Kosovskega filmskega centra Lum Çitaku. Do preporoda pa vendarle ni prišlo le za režijskim stolčkom, temveč v vseh porah filmskega ustvarjanja, ženske namreč vse pogosteje filme tudi producirajo, snemajo in montirajo. »Z institucionalnega vidika gre poudariti predvsem dejstvo, da nismo sprejemali nobenih posebnih ukrepov, nismo posegali po kvotah; vsako leto se je enostavno več žensk prijavilo na razpis. Če poskušam najti neko splošno razlago, nas je do tovrstnega razcveta pripeljala njihova strast do pripovedovanja zgodb,« je dejal Lum Çitaku.

Eden najrevnejših filmskih
centrov v regiji

Prvi film, pod katerega se je podpisala režiserka, je Kosovo s Poroko Blerte Zeqiri dobilo šele leta 2017, od tu dalje pa so se uspehi nizali na domala letni ravni: Panj Blerte Basholli je na festivalu Sundance prejel kar tri nagrade; Kje je Venera? Norike Sefe je navdušil rotterdamsko občinstvo; Kjer levinje rjovejo je premiero doživel v Cannesu; Vera sanja o morju pa je svojo festivalsko pot začel
v Benetkah.

A kosovska kinematografija, ki danes operira z enim najmlajših – pa tudi najrevnejših – filmskih centrov v regiji, se je razvila v domala nemogočih pogojih: prva filmska šola je začela delovati pred komaj dvema desetletjema, še leta 2010 pa je bil zaradi popolnega uničenja infrastrukture v državi delujoč le en kino. V tovrstnih okoliščinah je odraščala tudi Kaltrina Krasniqi, ki se je s filmsko kamero naučila delati v želji, da bi dokumentirala mesto, ki je pravkar izginilo pred njenimi očmi. »Ko sem začela odkrivati svoj filmski glas, sem se obenem začela učiti o svoji državi. Biti filmska ustvarjalka mi je omogočilo, da sem začela odkrivati Kosovo onkraj Prištine in poskušala razumeti, od kod pravzaprav sem.« Če je naslovna Vera iz njenega celovečernega igranega prvenca ženska srednjih let, ki po nepričakovanem samomoru svojega moža trči ob patriarhalno okolico, ki si želi mimo zakonodajnih norm prilastiti njeno dediščino, pa filma Kjer levinje rjovejo in Kje je Venera? režiserke Norike Sefe s svojo mladostniško energijo odpirata prostor dialoškosti med generacijama, ki se vsaka po svoje borita proti odkriti mizoginiji, patriarhatu in homofobiji, ki prežema vse pore kosovske družbe in javnega življenja. To režiserka pripisuje predvsem pestri zgodovini feminizma, ki je na Kosovu vzniknil v devetdesetih letih: »Zaradi splošnega nasilja, ki je vladalo v državi, moški naenkrat niso bili več del javnega življenja, in tako se je na precej naraven način vzpostavila platforma za dialog med ženskami različnih generacij.«

Ženske končno na platnu

Medtem ko se najstnice iz filma Kjer levinje rjovejo, ki se jim po končani šoli porušijo načrti o nadaljevanju izobrazbe, pridobitvi vizuma in odhodu iz neperspektivne, v izpete tradicije spolnih vlog zakrčene države, vihravo in zaletavo borijo proti sistemu, se Vera – generacija njihovih mater – s svojo pozicijo v družbi, v kateri se mora kljubovalno boriti za tisto, kar bi ji moralo samoumevno pripadati, spopada drugače. Tiho in dostojanstveno, a pod mirno fasado otopelega obraza, ki mu ni dovoljeno niti v miru žalovati, vendarle borbeno. »Skozi film smo dobile priložnost doseči občinstvo, ki je naenkrat postalo del našega dialoga. Čeprav prihajamo iz različnih generacij in okolij, nam je vendarle vsem skupno, da se v času odraščanja nismo videle na platnu; moja želja, da predstavim perspektivo ženske z družbene margine, je tako izhajala predvsem iz tega, da sem želela razbiti predstavo Kosova, ki se je na filmu izoblikovala skozi leta. Predstavo države, v kateri še zmeraj vladata vojna in mafija in kjer nikoli ne vidimo življenj resničnih, malih ljudi,« je razložila Kaltrina Krasniqi.

Večina režiserk, katerih celovečerni prvenci so bili na letošnjem Liffu predstavljeni v sekciji Fokus: Kosovo, danes razvija že svoj drugi celovečerni film, pri čemer Lum Çitaku izpostavlja željo, da se jim kljub konstantni finančni podhranjenosti filmskega centra, ki skuša podpreti od 20 do 30 filmov na leto, zagotovijo nekoliko višja sredstva.