Čudovita bitja je drugi celovečerec Gudmundurja Arnarja Gudmundssona, ki je za svoj prvenec Ognjišče iz leta 2016 prejel mnogo nagrad, vključno z Liffovo nagrado občinstva leta 2017.
Režiser tokrat znova v ospredje postavi mladostnike, ki se soočajo s prelomnimi in travmatičnimi situacijami. Skupina prijateljev v filmu medse sprejme žrtev medvrstniškega nasilja, fanta, ki je zanemarjen tako v čustvenem kot telesnem smislu. Njihove vezi se poglabljajo in ostrijo prek izkušenj nasilja in topline, skrbno ščitijo skrivnosti drug drugega ter nemudoma priskočijo na pomoč, ko prijatelj to potrebuje ali zahteva, a samouničujoč vrtinec vodje te skupnosti predstavlja tveganje za vse, še posebej, ko njihove temačne plati trčijo ob destruktivnost odraslih.
Dinamika znotraj njihove skupnosti temelji na hierarhiji, je po četrtkovi projekciji povedala islandska igralka Anita Briem, ki v filmu igra protagonistovo mamo. Nasilje ima mnogovrsten obraz v tej koprodukciji Islandije, Švedske, Danske, Nizozemske in Češke, z njim se fantje branijo pred zunanjim svetom, ohranjajo to hierarhijo ali prejemajo telesen stik, celo izraze naklonjenosti, je dodala.
Zgodba temelji na lastnih izkušnjah režiserja, ki je v eni od izjav za medije povedal, da se je islandska družba v devetdesetih letih spoprijemala z velikimi težavami ob mladostniškem nasilju in zlorabi mamil. »Med raziskavami za film sem bil presenečen, da ta uničujoča moškost in nasilje med mladimi še vedno vztrajata, čeprav precej manj izraziteje.«
Briem meni, da je to predvsem posledica prenašanja nasilnih vzorcev iz generacije v generacijo ter opozarja, da je treba otroke opremiti z veščinami izražanja. Starši pogosto ne vedo, kaj vse se dogaja v življenjih njihovih otrok, in ta film je lahko spodbuda ali sprožilec za pogovore o težkih temah, je dodala.
Magičnorealističen element v filmu, dar ali prekletstvo jasnovidnosti, sama dojema predvsem kot metaforo za moč intuicije. To je glas, ki se skriva v vseh nas, samo prisluhniti je treba, je povedala ter se pred zaključkom pogovora dotaknila še širše islandske produkcije. V zadnjih desetih letih smo priča eksploziji islandskega filma in množici kvalitetnih domačih režiserjev in direktorjev fotografije, pravi Briem ter poudarja pomen mednarodnega sodelovanja in spodbudnih okoliščin za takšen razvoj.
Takšen primer je tudi Božja dežela v sekciji Panorama, koprodukcija Islandije, Danske, Švedske in Francije, v režiji Hlynurja Palmasona. Film o danskem duhovniku, ki se v 19. stoletju odpravi na Islandijo, da bi tam ustanovil župnijo, je lahko na prvi pogled tipičen film o trku krščanstva in poganstva, o občutkih večvrednosti na eni ter ponosu in upornosti na drugi strani.
Duhovnik v spremstvu domačinov preči Islandijo, ki tokrat ni tista z razglednic, a prav zaradi tega še bolj učinkovita - kot enakovredna igralka na filmu. Sivina, dež, nenehna svetloba, sneg, veter, blato, vse se pogreza, vse je razmočeno, a misija naivnega duhovnika je močnejša, dokler ga ne začne razjedati krščanska slaba vest. Iz te se ne porodi ponižnost, temveč kasneje le še malo večja zagrizenost in srd.
Režiser Palmason je film posnel v formatu 4:3 in se načrtno izognil možnosti panoramskih posnetkov. Vzdušje postane intimno, občutja fokusirana, prepad med ljudmi kljub mestoma navidezni pomiritvi vse večji. Palmason v svojem tretjem celovečercu, kljub začetnim zastavkom, ne teži k črno-belemu prikazu odnosov, kaj šele, da bi bili Danci zgolj zlikovci, Islandci pa le zelo poseben narod, ki je eno z naravo. Njegova ambicija je globlja, polna sugestibilnih prizorov, ki močno presegajo vprašanje kolonizacije vrednot.
