Tenis – šport z jasno začrtanim igriščem in pravili, se tako postavi kot popolna metafora o fizični zlorabi in prestopanju osebnih mej, ki kot kepa v grlu obstane ujet v molk, krč in telesni napor Julie, katere skoncentrirano odbijanje teniških žogic tiktaka kot metronom, ki tiho nakazuje tlenje jeze, strahu in negotovosti. V osvežujočem preobratu zgodbe o zlorabi in izkoriščanju pozicije moči, režiserja perspektiva trenerja tako prav nič ne zanima; osredotoči se izključno na posledice njegovih dejanj, na psihološko stanje in introvertirano zapiranje vase mlade Julie, ki si na prelomu svoje teniške kariere in vstopa v svet profesionalnega športa ne more dovoliti čustvenega zloma.

Film, posnet v tradiciji belgijskega realizma, pod katerega se podpisujeta tudi brata Dardenne, ki tukaj stopata v vlogo producentov, premišljeno niha med statičnimi prizori in kamero iz roke, ki tudi na vizualni ravni poudarja vihar kontradiktornih občutij, ki vrejo v Julie. Barvna paleta se ob tem zapira v sivino, ki jo še dodatno poudarja snemanje za zastrtimi zavesami, ob zori in padanju mraka ter šele v drugi polovici filma v sliko spustijo prve žarke sonca. A tudi ta ne prinese pričakovane katarze, ki bi razkrila podrobnosti zločina, za katerega lahko zgolj slutimo, kaj zajema. Dijl se namreč zaveda, da žrtve pogosto potrebujejo čas, da delijo svojo zgodbo – ter da v primeru mladoletnih deklet te pogosto še nimajo orodij, s katerimi bi sploh znale ubesediti, kaj se jim je zgodilo.