Prvenec irskega režiserja Andrewa Leggea Lola je odlična lekcija, kako je mogoče z dobro zamislijo kljub majhnemu proračunu ustvariti svež in ambiciozen film z veliko karakterja. Legge je, kot je ljubljanskemu občinstvu povedal po četrtkovi projekciji, ljubitelj starih kamer in dobre glasbe, zato ne preseneča, da ima to dvoje v filmu posebno mesto.

Lola je zgodba o dveh sestrah, ki v 40. letih preteklega stoletja izumita napravo – poimenujeta jo Lola –, s katero lahko prestrezata televizijski signal iz prihodnosti. Ko izbruhne vojna, se jima posveti, da lahko z Lolino pomočjo posvarita svoje sodržavljane pred bombardiranji. Na napravi pa si ne ogledujeta le novic, ampak tudi videospote in se tako navlečeta na glasbo prihodnosti. Ob tem se vzpostavi zanimiv razmislek, kako izpostavljenost popkulturi vpliva nanju in v kakšni osebi ju oblikuje. Težava nastane, ko dekleti ugotovita, da ima njuno vmešavanje v zgodovino tudi nepričakovane stranske učinke in da s svojim poseganjem v vojno spreminjata tudi druga področja bivanja – tako denimo lepega dne z grozo ugotovita, da sta iz zgodovine izbrisali samega Davida Bowieja! To spoznanje med sestri vnese etični razdor, ki ima usodne posledice. Celoten film je posnet v črno-beli tehniki, z vintidž 16-mm in 35-mm kamerami in starimi lečami, kar mu daje potrebno patino in žmoht, obenem pa je groba, zrnata slika režiserju omogočila, da se mu ni bilo treba pretirano ukvarjati s scenografijo. Rezultat je prav posrečen film z zanimivo premiso in zavidljivim kreativnim nabojem.