Kje vse in kako se beleži ali briše spomin? To je v obrisih naloga, ki si jo je zadal tajski režiser Apichatpong Weerasethakul v filmu Memoria, za to nalogo pa se je oborožil s Tildo Swinton. Ki je tu vodnica skozi meandre preteklosti.
Film se začne z nekakšnim avizom nepojasnjenih dogodkov, ki sledijo: parkirani avtomobili brez razloga eden za drugim sprožajo alarme, nato enako nepojasnjeno zamrejo. Tako tudi Jessico za trenutek vidimo z možem in otrokom, o katerih potem ni več sledi.
Enigme so mnoge in mnoge so neizrekljive, celo tako zelo, da ji špansko govoreči svak predlaga, da bi o tem napisala pesem, ravno zato, ker špansko zna slabo, ker torej vse bogastvo vokabularja nič ne pomaga. V bolnišnici namreč Jessica obiskuje sestro, ki je neznano zakaj zbolela za nekakšno spalno boleznijo in amnezijo hkrati, tako da od enega do drugega obdobja kratke budnosti pozablja, kaj je v prejšnjem govorila, kot bi se oba, telo in duh, odpovedala sodelovanju v življenju. Zdravje ji povrne ravno ta amnezija, a zdravje brez spomina se Jessici kaže kot lupina.
Po naključju zaide tudi med arheologe, ki proučujejo okostja, pričevalce davnine izpred 6000 let, deklico, ki so ji v lobanjo navrtali luknjo, da bi jo skoznjo zapustili zli duhovi. Tudi Jessica ima svojega demona, nek poseben glasen zvok, ki ga sliši le ona, nekakšen trušč iz sredice Zemlje, kovinski in zemeljski hkrati. Ta zvok ji uspe, v izvrstnem prizoru, opisati tonskemu mojstru Hernánu do te mere natančno, da ga on lahko rekonstruira iz oceana zvokov; ki pa mu je, kot ji prizna kasneje, dodal še kanček poezije. Kar se ji zdi pomirjujoče: če je zvok mogoče »ujeti«, ni nora. Še več, med njima nekaj nastaja, a preden odideta na skupno pot, on izgine, njegov obstoj pa sodelavci zanikajo, kar je možno brati ali kot simptom njene bolezni ali kot bolezni države, v kateri politični nasprotniki doživljajo »ne-obstoj«. Drobci politične stvarnosti v Kolumbiji so vidni tudi na njeni poti iz Bogote proti Medellinu – tukaj vidimo vojaške patrulje na cesti, edini eksplicitni znak te nesrečne, s krvjo prepojene dežele neskončnega terorja.
Na poti se njene stiske povečajo in lokalna zdravica nekje v hribih ji ponudi dve zdravili: počitek in ljubega boga. Ona prosi za xanax – in ga tudi dobi, to ultimativno odrešitev od demonov. (To je tudi edini ironični drobec v tem meditativno poetičnem filmu.)
V odročni vasi naleti na moškega, ob njegovem imenu se zdrzne, Hernán, spet. A ta se je odločil za drugačno izginotje, za popolno osamo, za baudelairovski »kamorkoli, samo ven iz sveta«, in v tej samoti se mojstri v vadbi mrtvaka, otrplega telesa z odprtimi očmi. Med njima pride do nekakšne mistične združitve njunih spominov, nato pa spet udari zvok, ki spravi Jessico v paniko, le da ga režiser v tem finalnem, rahlo naivnem fantazijskem loopu pripiše nekakšni NLP raketi in potresu, ki pa naj bi razkril nova arheološka najdišča.
Apichatpong Weerasethakul v zvočno in prostorsko izvrstno posnetem filmu po eni strani govori o individualnih demonih, povezanih z družbenimi vzroki in zgodovinsko dediščino, po drugi strani pa o nekakšnih mističnih, tudi »vesoljskih« naukih. Tilda Swinton je seveda še kako dobra izbira in vprašanje je, ali bi film brez nje sploh »obstal«. A hkrati – paradoksalno – njena igra tu ne naredi nič več od pričakovanega standarda.
P. S. Producent filma se je po premieri leta 2021 v ZDA odločal za zelo nenavadne oblike prikazovanja tega filma, ljubljanska premiera pa je pokazala, da bi morda moral odsvetovati projekcijo na prostem. Zunanjih dražljajev je preveč, zvok, tako ključen, pa slabši. Zaradi dolžine filma tudi udoben stol ne bi bil odveč, še posebej, ker je celo režiser sam omenil, da ni nič hudega, če kdo vmes zadrema.
