Nagrajeni film v ospredje postavi vietnamsko etnično manjšino Hmong in njihovo tradicijo ugrabitve mladoletnih »nevest«, ritual, ki nepovratno in kruto pretrga vezi z otroštvom. Žirija, ki jo sestavljajo Margje de Koning, Siniša Gačić in Kaja Atanasova, je v obrazložitvi zapisala, da jih je Ha Le Diem s filmom Otroci megle navdušila na vseh ravneh filmske pripovedi: »Kompleksna tema je obdelana na način, da je niti ni treba razumeti, saj posledice odvzema individualne pravice do izbire prihodnosti čutimo skozi filmske podobe. Najlepše pri vsem pa je, da ne čutimo le notranjega sveta protagonistke, karakterizacija vseh likov v filmu, tudi tistih, ki jim je tradicija dodelila vlogo antagonistov, je tako dovršena, da razumemo tudi njihovo bitko s preživeto prakso dogovorjenih porok.«

Samoupravljanje v kapitalizmu

Z zelo drugačno preživeto tradicijo pa se v filmu Tovarne delavcev ukvarja hrvaški režiser Srdjan Kovačević. Z zgodbo nas popelje naravnost med težko mašinerijo, hrup in modre delovne halje nekdaj uspešnega metalurškega obrata ITAS iz hrvaškega Ivanca, ki je po osamosvojitvi skoraj postal žrtev divje privatizacije, potem pa so ga leta 2005 zasedli delavci in vzpostavili nekakšno zadrugo, kjer so delavci tudi lastniki podjetja in sami imenujejo vodstvo. Kovačević se je v tovarno podal, da bi predstavil primer dobre prakse, alternativno, pravičnejšo obliko organizacije na obrobju sodobne kapitalistične eksploatacije, našel pa je podjetje na robu preživetja.

Samoupravljanje je morda res dobro funkcioniralo v obdobju komunizma z reguliranim, predvidljivim trgom, v kapitalizmu pa je ITAS postal firma kot vsaka druga, le da je spričo neučinkovitega vodstva in pomanjkljivih investicij nesposoben preživeti na trgu, država pa tudi ni posebej radodarna do organizacij, ki dišijo po stari ureditvi. Čeprav je film brez zunanjega komentarja in kontekstualizacije, lahko iz opazovanja delovnega procesa in interakcij med zaposlenimi razberemo vrsto težav, ki pestijo podjetje: trenja med delavci in vodstvom, nesoglasja med starejšimi in mlajšimi zaposlenimi, odliv delovne sile k tujim podjetjem, ki ponujajo boljše plače, neodzivnost države, splošno družbeno vzdušje. Tudi v tem okolju se krepko pozna vpliv sodobnega individualizma – delavce, še zlasti tiste mlajše, ki niso več rasli ob viki kremi, ampak ob nutelli, zanima le višina in stabilnost njihovega dohodka. Med njimi ni več zaznati nobenega udarniškega idealizma ali pripravljenosti na odpovedovanje za dobro skupnosti in višje cilje, ki bi morda prinesli boljše razmere za vse.

Kovačević skuša svoje protagoniste zaobjeti kot kolektiv, iz katerega vendarle izstopi lik nekdanjega sindikalista Dragutina Varge. Nekdanji vodja zasedbe tovarne ob koncu filma postane njen izvršni direktor. V firmi je pustil svoja najboljša leta, pa tudi dušo in srce, zato enostavno ni pripravljen podpisati kapitulacije. V njem film, ki sicer zveni precej molovsko, najde zrno optimizma tudi za čase, ki prihajajo.

Samoumevnost žrtvovanja

V romanu Sojenice francoski pisatelj Jonathan Littell opisuje biblijske razsežnosti nacističnega pokola 33.000 Judov v Babjem Jaru v bližini Kijeva skozi oči popolnoma izmozganih klavcev, ki so se znašli pred enormno nalogo. Ukrajinski režiser Sergej Loznica v filmu Babji Jar – kontekst enega izmed njih pokaže na sojenju po prihodu ruske vojske v mesto. Zelo stvarno pripoveduje o nalogi. Ženska, ki je s sinom padla v jamo med trupla, a je streli niso zadeli in se je ponoči izkopala iz groba, je primer človeka, ki je, ko je zlo preveliko, tudi živ mrtev.

A tisto, kar zanima Loznico, ki je imel na voljo veliko še nevidenih posnetkov iz ruskih arhivov, ki restavrirani delujejo čisto, celo estetsko, ni mahanje Ukrajincev Nemcem ob prihodu v mesto (tudi v Mariboru so jim). Vprašanja podreditve niti ne odpira – so se zgolj skušali izogniti represalijam in uničenju ali pa jim je bila bolj blizu ideja velikega rajha na zahodu kot kolhozi na vzhodu? Zanima ga predvsem neverjeten, tih, kolektivni pristanek meščanov na »izgon« Judov v Babji Jar, ta samoumevni, povsem vraščeni antisemitizem, ta inherentni pristanek na njihovo žrtvovanje.

Seveda se Kijevčani po prihodu Rusov hitro »glajhšaltajo«, zdaj mahajo njim, firerjevo glavo prelepijo z drugo in dramatično popisujejo pomore. A pomor ostane nema jama tudi v njih, kolektivna pozaba. Tudi za Ruse je s kaznovanjem storilcev zadeva končana. Po vojni, ko morišče v Babjem Jaru že prerastejo drevesa, tja napeljejo iztoke kanalizacije. Vprašanje neobčutljivosti do Drugega je večno aktualno, enako kot je v vsaki vojni, tudi sedanji ukrajinski, aktualna neznosna osebna dilema med uklonom zavojevalcu, uporom, kolaboracijo, begom ali skrivanjem svojih odraslih otrok pred rekrutiranjem. x