V luči novice, da bo nov kratki film Jana Cvitkoviča A ti mene vidiš? svojo svetovno premiero doživel v četrtek, 15. septembra ob na nemškem filmskem festivalu Oldenburg, prebiram režiserjeve objave na facebooku. Mojo pozornost pritegne zapis: »Dokončali smo kratek film z naslovom A ti mene vidiš?. Plovba je bila drzna in magična in tak je tudi film.« Spodaj komentar: »Direktor fotografije je bil drzno magičen.« In res je. Jure Černec je direktor fotografije, ki nima svoje kamere. »Imam klavir, električno kitaro, motorno žago. Kamere pa nimam,« se smeje, s polnim naročjem polen, s katerimi kuri ogenj v lončeni peči v salonu svojega pokojnega dedka.
Posneli ste več kot 70 kratkih, dokumentarnih in celovečernih igranih filmov. Kdaj vas je prvič oplazil plamen umetnosti?
Ko sem bil star kakih 17 let, mi je prijatelj Igor Gruden, ki je takrat vodil ljubiteljsko gledališče Boldrik II v Grosuplju – tudi jaz sem bil član – posodil kaseto, na kateri je pisalo Velvet Underground. Vstavil sem jo v walkman in jo ponoči peš mahnil domov. Ta noč, noč z violino Johna Cala, je spremenila moje življenje. Kmalu za tem mi je teta Cveta, moja rockerska mati, komparativistka, ki ima živ stik z literaturo, rock glasbo in kulturo in ki me je povabila na več izjemnih koncertov v tujini, posodila dnevnike Andyja Warhola, ki sem jih seveda nemudoma prebral. Spoznal sem Factory, bral o umetnikih, ki so se tam zbirali, ter ustvarjali in takrat sem se odločil – ko bom velik, bom tudi sam ustvaril Factory. Stičišče, atelje, prostor za skupno delo, kreacijo. S to idejo sem potem živel; povezati se s podobno mislečimi in čutečimi ter skupaj kaj lepega in dobrega narediti.
Devetdeseta …
Devetdeseta so bila zame tudi mora, ki se še danes ni povsem končala. Začelo se je s samomorom matere. Od takrat vem, kako prazen je lahko svet, če v njem manjka en sam človek. Tedaj je tudi odhajal duh časa topline med ljudmi, se v naši družbi začel brutalno spreminjati. Na slabše. Vsesplošni grabež premoženja in pohod brutalnega materializma je bilo nekaj, v čemer se nisem znašel in seveda nisem bil uspešen. Nisem videl smisla v tem, da cel dan stojim v dolgi vrsti ljudi, ki so se trudili za svoj certifikat kupiti delnice Petrola. Raje sem še nekaj let štopal po Evropi, igral kitaro na ulici in pogledal nekaj velikih muzejev in galerij. Na poti sem spoznal ljudi, s katerimi smo doživeli nepozabne avanture. Naučil sem se živeti vznemirljivo življenje, čeprav sem v žepu ponavadi imel le nekaj drobiža ali pa še to ne. S takrat pri nas vseobsegajočo idejo – imam, torej sem – nisem zmogel sprave. Imel sem popolnoma drugačno idejo. Idejo svojega sveta.
Danes imate svoj svet. Nimate letalskega hangarja, imate pa veliko hišo. V Brežicah. Tam ustvarjate in se družite. Tako – zares, ne preko družbenih omrežij. Sredi noči razpravljate o filmskih prizorih, o filmskih zgodbah, v studiu montirate, obdelujete sliko in zvok … Ste direktor fotografije.
Poklic, ki me vedno znova navdihuje in postavlja v nove situacije in ki mi je omogočil stik z veliko različnimi in zanimivimi ljudmi. Delal sem z zelo različnimi režiserji in drugimi filmskimi ustvarjalci.
Režiserji. Kreatorji svetov.
Režija filma je izjemno zahteven in dolgotrajen proces, za katerega je v veliki meri odgovoren režiser. Na koncu nosi tudi breme neuspeha. Ali pa uspeha, velikokrat še težje breme, saj se nanj prilepijo velika pričakovanja. Pri več režiserjih sem imel priložnost čutiti to breme in ga skušal vsaj delno prevzeti. Empat sem. Vedno znova se težko ubranim čustev drugih. Ampak bremena strahu, ki ga je nekdo skreiral, ne more z njegovih ramen vzeti nihče. Strah sproži krč, kreacija ne steče. Takrat ob sebi potrebuješ soustvarjalca, ki ti zaupa. S tem ti da moč. To sem se naučil od Jana Cvitkoviča, ki mi je pri snemanju filma Arheo dal ta občutek.
In tedaj izjavil: »V kratkem filmu Sonje Prosenc, ki ga je snemal Černec, sem videl prizor, ki me je presunil. Je prazen prizor, samo cesta, trava, travnik, ampak tako močan. In ne veš točno, zakaj. Skozi ta prazen kader sem začutil cel planet. In takrat sem dojel, da lahko nekdo z enako postavljeno kamero posname prazen kader, ki je samo prazen kader lepe narave, lahko pa je to kader, ki brni, ki ti da vedeti, da je to kos površine nekega planeta, organizma.«
Točno vem, na kateri kader je mislil Jan, kako sem to, kar ga je fasciniralo, naredil, pa ne vem. Res ne. Enostavno ne znam racionalizirati; ali je to stvar kompozicije ali svetlobe ali česa drugega. Nimam recepta, kako posneti močan kader. To enostavno začutim na licu mesta, tam in tedaj poskušam prenesti v sliko. Proces je popolnoma neracionalen in intuitiven. Kvaliteto mojega dela prepoznavajo drugi, sam zanjo nimam občutka, trudim se, kot najbolje znam in sem s svojimi rezultati največkrat nezadovoljen. Vedno vidim, kaj bi lahko bilo bolje, kdaj bi bil lahko bolj pogumen.
Je Cvitkovič pogumen?
Da. Ko prodira v senco. Je tudi eden redkih, ki posedujejo res osupljiv talent. Je drugačen, prepreden z res močnimi, unikatnimi izkušnjami, ob tem pa tankočuten. Zaradi izkušenj je zanimiv, tankočutnost pa izkušnjam da globino. V svojem delu delu je tako strasten, da to meji na fanatizem. Ko ob sebi začutim tako silo, me to motivira, tudi sam postanem fanatik. Fanatik v družbi fanatikov. To je zelo močan občutek skupinske resonance, sozvočja, mnogo močnejšega, kot ga lahko ustvari posameznik.
Vsi veliki mojstri, ki sem jih srečal, imajo imajo tisto fanatično voljo do ustvarjanja, ko se vztrajno ženejo za nečim popolnoma iracionalnim, kot da je to nekaj najbolj običajnega na tem svetu.
Kam vedno znova žene vas?
V čaroben svet, lep, fluiden. Ko se vse med sabo pretaka, oplaja, ko so meje porozne. Neptunsko raztapljanje. Kot umetnost. V ta svet stopim le, ko snemam film.
Na filmski set prihajate brez svoje kamere, brez pričakovanj. Brez ideje o končnem rezultatu?
Ideje so pomembne, še bolj pomembna pa je spontanost. Fleksibilnost sredi mreže nepredvidljivosti.
Spontanost … Kot docent na Akademiji za gledališče, radio in televizijo, kjer poučujete več predmetov na katedri za filmsko in tv snemanje, delate z mladimi.
Mladi so zakladnica spontanosti. Delo z njimi me osrečuje tudi zato, ker skozenj jasno vidim, kako se duh časa spreminja. Mladi so glasniki tistega, kar prihaja. Polni so strasti in talentov. Razmišljajo široko in delujejo z več empatije. To mi daje vero, da se svet obrača v nekaj človeku bolj prijaznega in medsebojno prepletenega, čeprav to v tem trenutku še ne izgleda tako.
Ste ujeli nekaj te svetlobe tudi
kot direktor fotografije v
kratkem filmu Jana Cvitkoviča
A ti mene vidiš?, ki bo predvajan
na festivalu Oldenburg,
»Evropskem Sundancu«?
Ne vem še, vendar za zdaj tako kaže. Več bodo povedali tisti, ki jih bo ta svetloba v kinematografih obsijala. Za zdaj je vsak film, ki sva ga z Janom posnela, ubral popolnoma drugačno pot, kot sem si sam kadarkoli predstavljal. Filmi so bitja s svojo voljo in ko se rodijo, se začne njihova volja udejanjati po svoje.
