Eno leto po prvem Jokerju Todda Phillipsa iz leta 2019 je v kina prišel vohunski triler Tenet Christopherja Nolana, v katerem se je filmska nit zavrtela okoli koncepta inverzije. Spomnimo: ljudje so tekli ritensko, pištole so lovile krogle, avtomobili so vozili vzvratno. Čas je skratka, namesto da bi odtekal, pritekal. A če je Nolanov Tenet obrnil čas na glavo, potem Phillips v letošnjem nadaljevanju Joker: Norost v dvoje na glavo obrne vsebino prvega filma. Če smo v prvem Jokerju gledali, kako se je falirani komik Arthur Fleck psihično zlomil zaradi kapitalističnega sistema, ki proizvaja revščino, tragedijo in stisko, pri tem pa na vlaku pobil skupino wallstreetovcev in zanetil družbene nemire, pet let pozneje gledamo, kako zdaj ta isti sistem sodi temu duševno motenemu in moralno oporečnemu posamezniku, ki ga je ustvaril. Se razume – sistem, ki ustvarja klovne, potrebuje alibi.
Glavna točka filma je zato velika predstava sodne veje oblasti. Da gre za sojenje stoletja, slišimo. Jasno – večji ko so družbeni problemi, ki jih skuša sistem prikriti, večja mora biti predstava. Prvi trik, ki ga iz rokava potegne mesto Gotham, je zato ta, da Arthurja, ki so ga v epilogu prvega filma vtaknili v psihiatrični zapor, kjer golta tablete, iztreblja v vedro in je še bolj shiran kot prej, razglasijo za sposobnega za sojenje. Drugi trik je, da za tožilca postavijo mladega Harveyja Denta, ki dokazuje, da tistih nedolžnih ljudi ni pobil Joker, saj da si je Arthur Jokerja preprosto izmislil. Razumete? Sistem, v katerem se je Arthurju utrgal film, sporoča, da nima nič z njegovo diagnozo. Skozi medije in institucije govori, kako nista kriva nagnita družba in oblast, kako Arthurja niso pustili na cedilu vladni uradi. Jasno – v neoliberalizmu sta revščina in trpljenje usoda, ki si jo človek nakoplje sam. Kazen, ker se ni znal prodati na prostem trgu.
Arthur, ki ga znova igra odlični Joaquin Phoenix, se temu sistemu, ki dviga roke od družbene odgovornosti in varčuje pri socialnih storitvah, sprva vseeno upira. Potem ko mu je v prvem filmu postalo jasno, kako njegovo življenje pravzaprav ni tragedija, ampak komedija, v drugem filmu to tragikomično eksistenco spremeni v muzikal. Pleše, poje, smeji se in se zaljubi. V manipulativno Harley Quinzel, ki jo igra prav tako odlična Lady Gaga. Sistem ga do konca filma pričakovano seveda zmelje. Posameznik proti sistemu pač nima šans. Tretji trik, ki ga mesto Gotham pokaže Arthurju, je nasilje nad drugimi. Potem ko institucije ne morejo fizično in psihično zlomiti njega samega, se nasilje preseli na ljudi v njegovem krogu. Tam in takrat Arthurju postane jasno, da je cena njegovega upora proti sistemu enostavno previsoka.
Tam in takrat mu postane jasno, da mora, potem ko je v prvem filmu postal Joker, sedaj njegov Joker postati Arthur Fleck. Če je torej Phillips v prvencu pokazal, kako sistemsko nasilje rodi nasilje posameznika, v nadaljevanju pokaže, kako zna sistem, da bi obranil svoj obstoj, naprtiti krivdo izključno posamezniku. Povedano drugače: Arthur, ki se je v prvem filmu psihično zlomil in med drugim v živo umoril voditelja TV-oddaje, se mora do konca drugega filma pokesati in vzeti nase vso krivdo za svoja zavržna dejanja. To je tudi četrti in najbolj pretkan trik sistema, ki nam ga pokaže film. S tem ko oblast ljudem ponudi grešnega kozla, ji tudi ni treba razlagati, zakaj sistem ni egalitaren in zakaj ni demokratičen. Dovolj je, da pokaže, kako je boljši od krvavega klovnovskega upora, ki ga je doživelo mesto. Tudi drugi Joker je skratka karakterna študija in socialna drama in ne superjunaška produkcija. A če lahko tematskemu okviru, igralski zasedbi, fotografiji in montaži znova zaploskamo, film pod črto dodobra zaduši ponavljajoče, pretirano premlevanje dogodkov prejšnjega filma.
