Lea Vučko je filmska animatorka, ilustratorka in oblikovalka, ki je v svet animiranega filma vstopila po študiju ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Damir Grbanović pa filmski animator, producent in režiser, ki je že med študijem raziskoval področje 3D-modeliranja in animacije. Sta ustvarjalni tandem, ki stoji za produkcijskim studiem Octopics, a predvsem tudi kreativna sila mojstrske animacije Legenda o Zlatorogu, letošnje prejemnice vesne za najboljši animirani film in stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma za najboljšo likovno podobo. Trenutno se v sklopu tekmovalnega programa predstavljata na Mednarodnem festivalu animiranega filma Animateka in v prostorih Galerije DLUL odpirata razstavo o kompleksnem delovnem procesu, ki ga terja nastajanje kratkega animiranega filma.
Legenda o Zlatorogu na zanimiv način reinterpretira slovensko ljudsko pripovedko. Kaj je bil navdih, da sta se s filmom odločila vrniti k tej legendi iz Julijskih Alp?
Lea Vučko: Prihajam iz Bohinja, tako da sem s to zgodbo odraščala in še danes mi je blizu njeno naravovarstveno sporočilo. A čeprav je zlatorog v Sloveniji pogost motiv, ljudje zgodbe ne poznajo prav dobro. O njej se redko govori, tudi zapisano jo je težko najti. Ko sem pred leti navdušeno uzrla knjigo, naslovljeno Bohinjske pravljice, katere platnico je krasila slika zlatoroga, sem kmalu ugotovila, da v knjigi ta legenda pravzaprav manjka. Zato sem že na akademiji razvijala željo, da to zgodbo nekoč upodobim, a ker gre za obsežno pripovedko, se mi ni zdelo, da lahko vso njeno sporočilnost zajamem le z ilustracijo. Ko sem pozneje vstopila v svet animacije, se je tako kmalu pojavila ideja kratkega filma.
V vašem ustvarjanju pogosto prevladujeta motiva narave in živali, a narava, ki jo vidimo v tem filmu, je v svojih rdeče-vijoličnih odtenkih izrazito drugačna.
Lea Vučko: Legenda na neki način govori tudi o nastanku Julijskih Alp in sega v daljno preteklost tega območja, na katerem sta nekoč prevladovala poganstvo in vera v nadnaravno. To je bilo obdobje božanstev, med katera navsezadnje spada tudi Zlatorog; ta je kot bog, ki varuje gore in predstavlja simbol narave. Iz te ideje sem nato prišla do barv, ki nas pravzaprav vseskozi obdajajo, a so našemu očesu nevidne. Gre za ultravijolično in infrardečo svetlobo, slika pa je tako narejena z ogromno plastmi vijoličnih, modrih in rožnatih barv, ki dajejo občutek nadzemeljskega.
Za simulacijo oljnih barv na steklu sta ustvarila digitalne čopiče, s katerimi je bilo nato narisanih več kot 10.000 sličic. Kako sta razvila to tehniko?
Lea Vučko: Na začetku sem preizkušala, kako bi bil tak film videti analogno, vendar mi je zaradi obsega dela kmalu postalo jasno, da ne bo izvedljivo vsega izdelati na roke. Tako sem začela že zelo zgodaj v procesu raziskovati in razvijati najprej barvno shemo, nato pa še raziskovanje čopičev, ki bi mi kljub digitalni tehniki omogočili čim bolj analogni videz. Te sem oblikovala in sprogramirala sama, tako da sem dosegla simulacijo olja na steklu, prednost takšnega pristopa pa je bila tudi ta, da sem lahko digitalno dosegla dosti bolj žive barve kot sicer. A da ne bo pomote: vsaka slika, vsak kader je bil še vseeno ročno pobarvan na tabličnem računalniku wacom cintiq. Tukaj ni bilo nobenih bližnjic in celoten proces ni pomenil nič manj dela. Čopiči pa so bili narejeni s pomočjo skeniranja analogno narisanih konic, te pa so bile nato v programu za risano animacijo prilagojene z nastavitvami, ki določajo, kako se vedejo glede na pritisk, naklon, rotacijo in hitrost pisala.
Damir Grbanović: Če bi stvar delala analogno, s pravim oljem, bi se porabilo predvsem ogromno barv, potrebovala bi atelje, čiščenje stekla bi terjalo še več časa … Tak pristop je bil veliko čistejši in bolj ekološki. Ljudje radi gledamo na analogno animacijo kot na nekaj, ob čemer je človek med delom trpel. A pozabljamo, da je tukaj v času štiriletnega ustvarjanja nekdo prav tako »trpel«, le da za zaslonom.
Tudi glasba, ki jo je za film spisal Janez Dovč, ustvarja svojevrstno atmosfero folklorne pripovedke. Na kateri stopnji ustvarjanja filma sta se začela ukvarjati z zvokom?
Lea Vučko: Ker sva že od samega začetka vedela, da film ne bo imel naracije in dialogov, se je ideja za glasbo pojavila že zelo zgodaj. In Dovč se mi je nemudoma zdel prava izbira, ker je njegov pristop h glasbi precej podoben konceptu, ki sem ga skozi sliko tudi sama razvijala: sodobna reinterpretacija ljudskega in tradicionalnega. V fazi zgodborisa sva tako prišla do njegovega kontakta in do točke, ko sva projekt prijavljala na Slovenski filmski center, smo bili že dogovorjeni za sodelovanje. Izbrala sva tudi nabor ljudskih inštrumentov, za katere sva želela, da jih uporabi, ter vsakemu liku pripisala svojega: Zlatoroga tako uglasbijo istrske dude, senco spremlja lončeni bas …
Damir Grbanović: Ker ga pred tem nisva poznala, sva šla pred produkcijo na njegov koncert, da bi videla, ali je to res tisto, kar iščeva. Ko sva nato pristopila k njemu, je bil tudi on nemudoma navdušen nad idejo sodelovanja in tako sva že naslednjič do njega prišla z animatikom. Na tej točki se je že povsem zagrel za projekt in se stvari lotil izjemno resno, tako da je na animatik naredil že skoraj končno verzijo glasbe. Medtem ko sva midva vedela, da ga želiva še malce spreminjati, krajšati in rezati ter da bi moralo biti glasbe na tej točki zgolj za občutek. Tako da je njegov angažma prinesel pravo malo moralno breme! (Smeh.)
Celoten proces nastajanja filma je mogoče ujeti tudi na razstavi v Galeriji DLUL.
Lea Vučko: Tam predstavljava vse, od prvih skic in raziskovanja barvne sheme do poznejših skic in zgodborisa, ki pravzaprav obstaja v dveh verzijah: tako v digitalni kot analogno risani. Razstavljeni bodo tudi
čopiči, podrobneje bodo predstavljeni določeni kadri iz filma, nekaj slik pa bo mogoče videti celo v tehniki obogatene resničnosti (angl. augmented reality)!
Damir Grbanović: Na ogled bodo tudi fotografije, ki sva jih posnela med raziskovanjem lokacij. Denimo fotografija hiše, ki jo vidimo v filmu in je narejena po modelu ene zadnjih takrat še neobnovljenih tradicionalnih hiš iz Trente. Iz teh fotografij, ki dokumentirajo natančno razporeditev njenih prostorov, smo pozneje naredili 3D-model, da smo lahko v tehniki virtualne resničnosti načrtovali, kako bi delovali premiki v njej. Pomembno se mi zdi, da ljudje vidijo, koliko dela in detajlov se skriva za takšno animacijo – da petnajst minut filma ni nekaj, kar narediš v dveh dneh. Hkrati pa razstavo vidim kot navdih za vse mlade, ki si morda želijo delati v tem sektorju, pa doma nimajo spodbude ali niti ne vedo, kakšne opcije jim odpira delo na polju animiranega filma.
Film je po štirih letih dela končno ugledal svet in se predstavil domačemu občinstvu. Kakšni so občutki in načrti za naprej?
Lea Vučko: Nisva pričakovala toliko pozitivnih odzivov. Predvsem mi je odleglo, seveda pa končanje filma s sabo prinese nove izzive. Obdobje, ko lahko film pošlješ okrog po festivalih, je izredno kratko, hkrati pa ves čas že razmišljaš, koliko let bo moralo miniti do tvoje naslednje priložnosti predstavljanja filma. Štiri leta, več? (Smeh.)
Damir Grbanović: Ko je film enkrat končan, se preprosto odpre nova dimenzija dela. Pred nama je mednarodna distribucija, pa tudi misija, da film pripeljeva do čim širšega občinstva, med ljudi. Je kot otrok, ki ga je treba še naprej vzgajati in mu pomagati, da (pre)živi.
