Sarajevski umetnik Enes Zlatar - Bure je skladatelj, pianist, vokalist, glasbeni in filmski producent, dokumentarist in ustanovitelj umetniškega kolektiva SCCA/pro.ba. Je pa tudi eden od petih nastopajočih v irskem vojno-glasbenem dokumentarnem filmu Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu ameriškega režiserja hrvaškega rodu Nenada Čičina - Šaina, pod produkcijo katerega se podpisujeta Matt Damon in Ben Affleck, pobudo za snemanje pa je po lanskem obisku Ukrajine dal Bono Vox, frontman skupine U2. Film si je na pravkar zaključenem 34. filmskem festivalu Liffe med 26 filmi priboril nagrado občinstva zmaj, nagrado občinstva pa je dobil tudi na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu. Premiera je bila že februarja na Berlinalu, kjer je bil nominiran v sekciji dokumentarcev, videli so ga še na filmskem festivalu Tribeca v New Yorku.

Enes Zlatar je najbolj poznan kot frontman legendarne sarajevske punk rock skupine Sikter (v Ljubljani so gostovali leta 1998 na festivalu
Ex Ponto), sicer tudi ene od predskupin na legendarnem povojnem koncertu U2 23. septembra 1997 v Sarajevu pred 45.000-glavo množico, kjer je bilo tudi nekaj Slovencev, ki so se tja iz Ljubljane odpeljali z več avtobusi. Ta evforičen koncert po skoraj štirih letih obleganja Sarajeva, ki je bilo odrezano od sveta in prepuščeno (para)vojaškim silam, je v mesto ponovno prinesel upanje na svetlejšo prihodnost. Dokumentarni film, posnet skoraj trideset let pozneje, nam ponudi nelicenciran pogled na nočno moro Sarajeva, na to, kako je rock in punk glasba na gverilskih koncertih v porušenih garažah in zakloniščih, kjer je igral tudi Enes Zlatar, ohranjala človeštvo in upanje pri življenju. V The Guardianu so denimo zapisali, da je film časovna kapsula nedavne tragične preteklosti Evrope.

Kako ste se počutili med snemanjem filma, ko ste morali znova podoživeti zgodbo obleganega Sarajeva, ko so se neke rane verjetno ponovno odprle?

Ko so me prvič povabili k snemanju, mi je bilo, odkrito, precej odveč. Stokrat prej sem že govoril o vojni, o glasbi, o U2, za vsako obletnico koncerta me kličejo s televizije za intervju. Zato sem se ekipi pridružil malce skeptičen. Ko pa sem spoznal direktorja fotografije Bradleyja Stonesiferja in režiserja Nenada Čičina - Šaina, mi je začelo dišati po nečem dobrem. Scenarij me je pozneje povsem navdušil. Dejansko so uspeli to stokrat povedano zgodbo o Sarajevu prikazati okrog novega vogala, dali so ji nekaj svežega.

Podoben dokumentarec, le da o vaši skupini Sikter, ste že leta 1995 posneli tudi vi pod naslovom Sanjao sam o Smirnoff Bufallu, ko ste nastopili na stadionu San Siro v Milanu pred sto tisoč poslušalci, torej dve leti pred koncertom z U2.

Res je, tja nas je povabil italijanski kantavtor Vasco Rossi, prav zdaj je na Netflixu o njem dokumentarna serija, v kateri se je tudi on spomnil nas. V bistvu smo ga spremljali celo turnejo po Italiji, na to imam lepe spomine, medtem ko je bil koncert U2 bolj poseben, prisotne so bile drugačne emocije.

Kako se vam je takrat sploh uspelo prebiti iz Sarajeva v Milano?

Nekako nam je uspelo, kajti igrali smo v gledališki predstavi, ki jo je režiral Haris Pašović, in smo bili poleti 1995 povabljeni na gostovanje v London. Potem so po nekem masakru v Sarajevu zaprli letališče in se nismo mogli več vrniti. Leto dni smo živeli v Amsterdamu, zato smo sploh lahko potem šli v Milano.

V Sarajevo ste se vrnili še med vojno. Kako ste sicer gledali na tiste, ki so mesto zapustili?

Takrat smo nanje gledali s prezirom. Ko so me med obiskom Londona obiskali prijatelji iz Sarajeva, sem jih
zavrnil. Pozneje mi je bilo žal, ko sem spoznal, da je to najbolj normalna stvar, da so se ljudje umaknili pred vojno, pred masakrom. Tudi moja soproga je zapustila mesto in živela v Milanu ves čas vojne, pozneje pa se je vrnila. Tem ljudem, kjer koli so že bili, je bilo prav tako težko kot nam v mestu. Morda nismo reagirali najbolj modro, ampak tako smo takrat občutili.

Ko so bili U2 leta 1993 na turneji Zoo TV, so se prek satelitskih povezav pogovarjali s Sarajevčani o tem, kaj se dogaja v obleganem mestu. Močan moment v dokumentarcu je, ko ena od Sarajevčank zabrusi Bonu Voxu, da jih bend zlorablja za koncertno kuliso.

Da, takrat je skupina tudi prekinila vse stike z nami za nekaj časa, ker so spoznali, da gre morda vse to res na račun njihove lastne promocije. Všeč mi je zaključek dokumentarca, ko Asja Dupanović (med vojno v Bosni je bila begunka v Sloveniji, op. p.) reče, da potrebujemo danes ta koncert morda bolj, kot smo ga kadar koli. V naši Bosni ni rožnata situacija, nikjer pravzaprav ni. To zgodbo o vojni pripovedujemo, da bi se morda kdo kaj naučil. Ampak ko vidimo trenutno situacijo v Rusiji, Ukrajini, Gazi, Izraelu, ljudje še naprej nadvladujejo, tlačijo, slabijo druge, ubijajo.

Otroci so grozovite žrtve vojn, tudi vi in preostali akterji v filmu ste bili takrat v razcvetu mladosti. Toda vojna vas očitno ni ugonobila, vsi ste danes uspešni na različnih področjih.

Pobijanje otrok je zame nepojmljivo, jokam ob posnetkih, tega ne morem doumeti. Boris Šiber (tudi nastopajoči v dokumentarcu, ki je igral v predvojni seriji Top lista nadrealista Branka Đurića - Đura, op. p.) mi je rekel, da bodo čez sto let zgodovinili to obdobje kot mračni srednji vek. Ko se je vojna v BiH začela, sem štel 22 let in sem na neki način že odrasel, moj brat pa je imel 13 let, bil je še otrok. Svoja najlepša najstniška leta je preživel v prekleti vojni, danes ima posledice. Njim je bilo najhuje, zagotovo; morali bi prvič na morje, imeti prvo dekle, vse tisto, kar bi morali doživeti prvič, a niso, doživljali pa so bombardiranja in obstreljevanja. Jaz imam danes studio in opravljam še pet poklicev, Senad Zaimović ima marketinško agencijo, pač delamo in se trudimo, da nekako preživimo. Ekonomska situacija v državi je zelo nestabilna.

Tudi Sikter ste bili takrat po punkovsko »jezni dečki«, kajne?

Da, res smo bili jezni v začetku. (Smeh.) Ampak potem smo to svojo muziko ves čas spreminjali, prešli smo vsaj pet različnih faz, po punku in rocku je prišlo obdobje drum and bass, potem smo zašli nekoliko v soul ter spet nazaj v neko divjost. Po osmih letih smo se letošnje poletje spet zbrali, koncertni revival smo doživeli na premieri dokumentarca v Sarajevu. Igrati bi morali tudi U2, prišli so na premiero, se sprehodili po rdeči preprogi in v zaodrju poklepetali z nami, nato pa zaradi časovne stiske takoj odpotovali. Ravno to igranje nam je povrnilo voljo do benda. Pred nekaj meseci smo posneli tudi novo ploščo, izdana bo kmalu, in spet je naša glasba malce bolj vroča. Le en komad je samo basboben z malce kitare, malo spomni na Disciplino Kičme. (Smeh.)

Ste producent več bendom v BiH. Kaj se dela in posluša ta hip na sceni?

Ni ravno obdobje številnih bendov, težko govorim o neki kreativnosti, nekaj je hiphoperjev, največ se dela trap muzika, česar sam ravno ne obožujem.

Ampak sevdalinke še naprej ostajajo priljubljene.

Sevdalinke so pri nas vedno popularne, uspešni so Amira Medunjanin, Damir Imamović, Božo Vrećo; vsi ti delajo dobro in delajo v nekakšnem novem, sodobnem okviru. Ta pristop zelo odobravam, le tako se da sevdah približati mlajšim generacijam.