Jesenska filmska šola, ki v Slovenski kinoteki že od leta 1985 vsako jesen odpira prostor filmsko-teoretskim premislekom, je svojo tematsko nit letos v duhu 60-letnice revije Ekran posvetila vprašanjem filmske kritike. Kakšno je ob pospešeni digitalizaciji medijev stanje filmske publicistike? Se je filmska kritika sposobna spopasti z novimi krizami, formami, taktikami in strategijami, ki ogrožajo njen svet? O dilemah smo se pogovarjali z letošnjo gostjo simpozija Dano Linssen, nizozemsko filmsko kritičarko in filozofinjo, nekdanjo odgovorno urednico revije de Filmkrant, ustanoviteljico projekta Slow Criticism, kuratorko programa Critics' Choice rotterdamskega filmskega festivala in mentorico programa Talent Press na Berlinalu in sarajevskem filmskem festivalu.

Poklic filmskega kritika je v stalni tranziciji. Kako kot kritičarka, urednica, kuratorka in mentorica krmarite čez to stalno spreminjajočo se realnost?

Pri filmu me zanima predvsem, kako oblikuje naš svet in stopa v dialog z vsem, kar se dogaja okoli nas. Svoje delo tako doživljam relacijsko, v odnosu s širšim svetom, naj bo to v smislu filozofije, sociologije ali trenutne politične realnosti. Ko sem začela kariero, sem stopila v izrazito moški svet, poln starejših, tekmovalnih, godrnjavih kritikov, ki so imeli trdno izoblikovana prepričanja o filmski umetnosti in niso imeli interesa stopati v dialog. Takrat sem se zavedela pomena deljenja izkušenj in delovnih praks. Če sama ne morem imeti mentorjev, ki bi z mano delili svoje znanje, lahko vsaj jaz k temu pristopim drugače in mlajšim generacijam omogočim spremembo. Ko sem v svojih zgodnjih tridesetih postala odgovorna urednica revije de Filmkrant, sem tako med sodelavci obdržala izkušene glasove, a sem obenem vedno iskala tudi nove, raznolike pisce: ženske, predstavnike skupnosti LGBT+ in kulturno heterogene glasove. Deljenje znanja je postalo naravni del moje prakse. Poleg pisanja, učenja in kuriranja pa sem vedno rada pripravljala tudi projekte, ki so odpirali prostor za razmislek o novinarstvu in kritiki. Rada reflektiram svoj poklic in o njem odpiram dialog, s čimer vedno znova redefiniram tudi lasten položaj do filma.

S takojšnjo dostopnostjo in relevantnostjo, ki so jo prinesli spletni mediji, se tiskani mediji težko kosajo. Pred petnajstimi leti ste ustanovili spletni projekt Slow Criticism, ki kritično pristopa k temu, da se delo kritika vse bolj podreja hitrosti.

K ustanovitvi projekta je v veliki meri prispevalo to, da je začetek moje kariere sovpadal z vzponom internetne kritike in kasneje tudi družbenih medijev. Internetne kritike so prinesle nov pojav kroženja, večkratne uporabe in reciklaže mnenj, ki si jih lahko včasih celo izsledil nazaj do izvornega avtorja. Družbeni mediji pa so nato ustvarili še nujo po hitrem odzivu. Vsa ta cirkulacija mnenj je prevzela obliko zelo kratkih, pogosto zajedljivih in nasprotujočih si komentarjev in polje filmskega diskurza je nenadoma postalo polarizirano bojno polje. Zakaj ne bi v tej novi realnosti torej ustvarila atmosfere, kjer se lahko stvari odvijajo počasi, kjer je prostor za razmislek, kjer ostajamo odprti, dialoški in v svoji »počasni kritiki« hkrati radikalni? Ime je prišlo iz primerjave s kuhanjem; nenazadnje je tudi hrana boljša, če ji namenimo določen čas za pripravo!

Z množično selitvijo na splet, ki je zaznamovala zadnjih dvajset let, so tiskani mediji postali redkost. Bo v družbi, ki postaja vse bolj tehnološka, v prihodnosti še prostor zanje? In kako se v tej novi realnosti boriti proti reduciranju kritike na kratke komentarje, reciklirana mnenja in vabe za klike?

To vprašanje me že dolgo muči. Kakšne so danes sploh še priložnosti za kritiko, ki si dovoli svojo temo podrobneje raziskati ter se je lotiti z jasnostjo, globino ter navdušenjem? Občinstvo se kljub pandemiji počasi vrača v kina, torej z ekonomske perspektive trg bralcev obstaja. A kako ga doseči? Nizozemske medijske hiše trenutno ocenjujejo, da bodo čez deset let v tiskani obliki obstajali le še vikend časopisi; vse drugo se bo v celoti preselilo na splet. Kar nam nalaga veliko odgovornost, da se povežemo s pravimi ljudmi, ne le pisci, temveč tudi programerji, spletnimi oblikovalci in iznajdljivimi posamezniki, ki razmišljajo o novih poslovnih modelih. Potrebujemo skupen, transparenten razmislek o tem, kako uspešno izpeljati ta prehod in ustvariti nekaj trajnostnega, tako v finančnem kot strokovnem pogledu. Tisk bo kmalu postal nišen. Seveda bo preživel, a v oblikah redkih specializiranih revij, ki ne bodo dosegale visoke naklade. Tisk je navsezadnje nekaj posebnega: ko beremo na papirju, beremo bolje. Beremo prostorsko, medtem ko na spletu beremo linearno. In v tej prostorski arhitekturi branja je nekaj izjemno lepega. Ko oči bralca krmarijo med tekstom in fotografijami, te odkrivajo nekakšen zemljevid, skrbno oblikovano pokrajino, ki se razpira čez več strani. Ko lahko tekst povežemo s prostorom, si prebrano tudi veliko bolje zapomnimo.

Po drugi strani nam internet omogoča neskončen prostor za objavo daljših esejev in razmislekov, a tudi tukaj je potreben pameten način približevanja vsebin občinstvu. Sama menim, da moramo razmišljati celostno in opustiti narativ, da gre za splet proti tisku. Eno ni nasprotje drugega, kot eno tudi ni rešitev za težave drugega. Najti moramo njuno presečišče: formo, kjer se srečata in dopolnita kot to, kar sta. Obstajata drug z drugim. Kot filmska kritika, ki v fizični obliki postane zbirateljski predmet, ki ga želiš držati v rokah in ga prelistati – a ki lahko hkrati obstaja tudi v spletni obliki, ter celo v živi obliki filmskih uvodov, pogovorov, predavanj, diskusij in interakcij.

Korona je spremenila naše načine gledanja in razmišljanja o filmih. Se je spremenil tudi način branja in pisanja o njih? Je na obzorju ponovna reinvencija kritične misli in diskurza?

Pandemija, zaprtja mest, samota, strah pred stikom z ljudmi in popolna prevlada ameriških pretočnih vsebin so nas spremenili na več načinov, kot se zavedamo. Ta hip smo samo veseli, da lahko spet hodimo v kino, se objemamo, sedimo v bližini nekoga in se z občinstvom kot eno telo odzivamo na film. Neverjetno, koliko znanja in izkušenj se lahko izgubi v dveh letih, in to vsekakor vpliva na to, kako danes doživljamo izkušnjo kina in telesa ljudi na platnu. Velikost tega, kar smo prej poznali kot kino, se je nenadoma zmanjšala na televizijski zaslon; za mnoge celo na zaslon mobilnega telefona. Kino, ki je prej veljal za nekaj večjega od življenja, je bil v hipu zreduciran na nekaj miniaturnega. In čeprav smo še zmeraj navdušeni, ko film vidimo na velikem platnu, vendar nismo izgubili navade, da filme gledamo tudi na telefonih.

Kako torej najti pot nazaj? Če ni pandemija za vselej izrinila starih navad in spremenila sveta, v katerem bo kinematografija na velikem platnu postala le še redka posebna izkušnja, kakršna je oljna slika. To odpira nova ontološka, psihološka in sociološka vprašanja o svetu, ki ga naenkrat vidimo (le še) na majhnem zaslonu. Se lahko ljudje res povežemo z nečim tako pomanjšanim? Kako doživljamo čustva drugih, ko ti govorijo o vojni, izgubi, travmi, pa tudi o lepih stvareh, kot so ljubezen, prijateljstvo, veselje, ko gre za nekaj, kar držimo v rokah kot snežno kroglo? Gre za popolno komodifikacijo čustev in človeške interakcije. Na kritiki je tako velika odgovornost, da opazuje ta novi svet, ga ovrednoti, reflektira in osmisli skozi pisano besedo.