Dahee Jeong spada v sam vrh južnokorejske animacije. Trenutno se mudi v Ljubljani kot gostja in žirantka letošnjega 20. festivala animiranega filma Animateka. Enainštiridesetletna Dahee Jeong je na univerzi v Seulu končala študij vizualnih komunikacij, nato pa sta jo leta 2008 zanimanje in želja po odkrivanju sveta narisanih gibljivih sličic pripeljala v Pariz, kjer je magistrirala iz animacije. Preden je prišla v Ljubljano, da bi se udeležila festivalskega programa in se spoznala z drugimi zanimivimi gosti z vsega sveta, je v okviru Animateke na Univerzi v Novi Gorici vodila delavnico za študente. Njen namen je bil ostriti njihove ideje ter razširiti okvire razmišljanja v njihovih animacijskih poskusih. Je prejemnica številnih nagrad z najpomembnejših festivalov, film Premiki iz leta 2019 je bil med drugim prikazan v sekciji štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu. Eden njenih odmevnejših je tudi kratki film Mož na stolu, o katerem je korejska avtorica takole strnila svoja razmišljanja: »Mož na stolu trpi muke in se spopada z dvomi o lastnem obstoju. Je to samo moja izmišljena slika? Sem morda tudi jaz slika, ki so jo ustvarili drugi?« Vprašanja doživljanja sveta z različnih zornih kotov, iskanje eksistencialnega smisla v sobivanju z drugimi so tisto, kar jo navdihuje.

Kdaj ste se začeli zanimati
za animacijo?

Bilo je v drugem letniku univerze, ko sem obiskovala predmet o animaciji. Takrat sem prvič spoznala veliko različnih kratkih animiranih filmov iz Evrope, Kanade in Rusije. Zelo so mi bili všeč, ker so bili bolj eksperimentalni ter filozofski. Imajo neki svoj način pripovedovanja zgodb, zato sem se začela z animacijo ukvarjati še sama.

Kako priljubljeni so animirani filmi pri Južnih Korejcih?

Ameriška in japonska animacija sta običajno zelo priljubljeni v Južni Koreji, medtem ko se sama bolj navdušujem nad umetniško animacijo, zato sem tudi šla študirat v Francijo. Najprej sem se morala naučiti francosko, kar je bil velik izziv, a jo danes govorim tekoče, bolje kot angleščino (smeh). Preden sem odpotovala, sem doma delala animacijske projekte za oglaševalsko podjetje. Ker sem se hotela posvetiti svoji animaciji, sem dala odpoved in šla v svet. Že pri enaindvajsetih letih sem sicer prepotovala Evropo, Francija pa mi je še posebej všeč, ker se mi zdi, da je umetnost tam ljudem zelo blizu.

Animirani filmi se še vedno
velikokrat borijo za to, da bi bili prepoznani kot oblika umetnosti.
Je tudi pri vas v Južni Koreji tako?

Ja, res je. Občinstva, ki spremlja animirane filme, je manj od gledalcev igranih filmov. Ljudje so prepričani, da je animacija nekaj za otroke. Nekatera naša doživljanja so povezana z mediji, kot je televizija, ob kateri ljudje odraščajo z risankami, zato si tudi ustvarijo takšno mnenje o animaciji. Pozabljajo, da je mogoče odkrivati res veliko različnih vrst animacije. Animacija je sama po sebi v osnovi gibanje, to pa je lahko zelo ustvarjalno in eksperimentalno.

Kakšne zgodbe radi pripovedujete,
ko sami animirate?

To se zelo spreminja, povezano je s tem, kako razmišljam o življenju. Moj zadnji film Premiki, ki so ga prikazali v Cannesu, pripoveduje o življenju različnih bitij, ki se premikajo s povsem različno hitrostjo. Razmišljala sem o tej hitrosti, kako se vsi premikamo. V filmu nastopajo tako ljudje kot živali in rastline. Ljudje so tako stari kot še otroci, s čimer še bolj poudarim to raznolikost, v filmu se namreč sprašujem, kako lahko vsi skupaj živimo v tej raznolikosti.

Slovenijo ste tokrat obiskali prvič. Kakšen vtis je na vas pustil festival Animateka?

Ta festival je zelo topel, zelo profesionalen, direktor vedno poskrbi, da smo na tekočem s programi, prav tako je to dobra priložnost, da predstavimo svoje delo, si izmenjamo izkušnje in spoznamo nove prijatelje.

Ste spoznali koga zanimivega?

Ja, predvsem druge žirantke, ki prav tako prihajajo iz različnih držav. Prej nisem toliko poznala njihovih del, tukaj pa sem lahko poleg ogleda njihovih filmov prisluhnila tudi njihovim delavnicam. Zame veliko odkritje je bila avstrijska animatorka Nikki Schuster, ki je prav tako žirantka. Je zelo zanimiva, namreč ko mi delamo animacijo, sedimo in rišemo, ona hodi naokoli, potuje in zbira odpadni material iz različnih mest, ki ga nato uporabi v svojih delih. Njeno življenje me zelo navdihuje.

Ustvarjate trenutno kaj novega?

Pravkar pripravljam animirani film v koprodukciji s Korejo, Francijo in Kanado. Film, ki je kratek, je skoraj že končan. Govori o nevidnih ljudeh, ki nimajo telesa, torej obstajajo samo kot oblačila.

O čem pa govori sporočilo tega filma?

Tega vam ne razkrijem, ker je sporočilo preveliko razkritje zgodbe (smeh).