Cristian Mungiu, eden najpomembnejših predstavnikov romunskega novega vala, ki je s svojim drugim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva leta 2007 iz Cannesa odnesel zlato palmo, se je na redni program Kinodvora vrnil z mračnim, režijsko izpiljenim in provokativnim filmom MRI. Ta pod drobnogled postavlja družbene napetosti, konflikte in sovraštvo sodobne Evrope, ki privrejo na plan v multietnični transilvanski vasici.
Film že z naslovom sugerira, da gre za slikanje možganov ne le romunske, temveč širše evropske družbe. Kako vam je uspelo pod površje »preprostega« podeželskega življenja skriti toliko kompleksnih tematik sodobnega sveta?
Ker sem pred snemanjem filmov delal kot novinar, navdih še zmeraj rad črpam iz časopisov. V njih iščem resnične zgodbe, toda ko enkrat začnem pisati scenarij, ne poskušam več rekonstruirati izvirnega dogodka. Raje iščem načine, kako ustvariti nekaj, kar bo relevantno za svet. In zgodba, ki je navdihnila MRI, je imela ta potencial že od začetka: v ospredju sta temi ksenofobije in migracij, a film naslavlja predvsem človeško naravo; načine, kako se odzivamo v nepoznanih situacijah. Predvsem v času, ko nas že sama misel na prihodnost straši in ko neizogibnost okoljske katastrofe v nas vzbuja tesnobo in strah. Temu pa seveda sledi povsem človeška reakcija: želimo najti nekoga, ki mu lahko naprtimo odgovornost! In to so zmeraj tisti, ki ne pripadajo »našemu« plemenu. Ki niso videti kot mi. Ki imajo drugačno barvo kože, jezik ali vero.
Transilvanijo so historično naseljevali Romuni, Madžari, Nemci in Romi, a najstarejši prebivalci območja so nedvomno medvedi. Prisotnosti teh se tudi v filmu vseskozi zavedamo – kako si razlagati njihovo prisotnost?
Medvedi so pri občinstvu izzvali različne interpretacije. Nekateri so v njih videli živali, drugi so jih prepoznali kot ljudi v kostumih, spet tretji so si jih razlagali kot manifestacijo notranjih konfliktov glavnega lika. Kot nekakšno entiteto gozda in človeške podzavesti. Hkrati pa so seveda vezani na prostor: v Transilvaniji je res ogromno medvedov. Ta pokrajina je nasploh nekakšen talilni lonec civilizacij, različnih etničnih skupin in religij. Na majhnem ozemlju pooseblja to, kar je z globalizacijo postala vsa Evropa. Svet, skrčen v majhno vas, v kateri se ljudje prosto gibajo z enega konca na drugega. A tuje kraje dosežemo, preden bi o njih kaj vedeli, ob tem pa se izgubijo vrednote razumevanja in strpnosti, ki bi morale soobstajati s tovrstnimi migracijami. Enako je tudi s to transilvansko vasico: težko se spopada s tako velikimi spremembami v tako kratkem času. V skupnost, ki je stoletja živela samostojno in neodvisno, naenkrat vstopijo tuji ljudje! In domačini potrebujejo malo več časa, da se na spremembo prilagodijo. Zato je njihova prvinska reakcija zelo egoistična. Živalska. Če se vrneva k medvedom, ti v tem kontekstu poosebljajo notranji boj človeka med svojimi humanističnimi in živalskimi vzgibi. Smo sposobni ukrotiti žival v sebi?
Živali so nasploh močno prisotne
v filmu: tudi ovce nosijo svoj
simbolizem.
Ovce v začetnem prizoru predstavljajo nedolžnost. Nedolžno jagnje je kot otrok, preden vstopi v sistem ter prevzame znanje in predsodke svojih staršev. Šele nato se metafora razvije v ovce, med katerimi izgubiš svoje lastno mnenje in se poenotiš; ne razmišljaš več in se le še strinjaš, ker je tako najlažje. Ker se tako izogneš odgovornosti. A pod tem se skriva še eno sporočilo: o politični korektnosti. Ta je ljudi naučila, česa danes ni več sprejemljivo javno izreči. Če ljudem ne dovolimo, da izrazijo svoje mnenje in delijo svoje občutke, pa je dolgoročno težko spremeniti njihova prepričanja. To lahko dandanes opazujemo po vsej Evropi: ko ljudje volijo, še vedno izražajo tisto, kar čutijo.
Zanimiva je tudi dinamika med očetom in sinom, zasidrana v patriarhalni princip vzgoje »pravih moških«.
Otroci, ki še niso vstopili v sistem izobraževanja, imajo dostop do neke druge dimenzije realnosti sveta. V tem primeru pa gre za otroka, ki je ob opazovanju sveta okoli sebe podvržen strahu, saj oče nanj projicira vso svojo negotovost glede prihodnosti. Ne razume, da mu s tem, ko ga želi »utrditi« za preživetje, ne pomaga. Nasploh se temu, da se svet modernizira in postaja vse bolj odprt, ne prilagajamo vsi v enakem ritmu. Ta majhna skupnost zato še zmeraj vzdržuje zelo tradicionalno kulturo in vrednote; v tem duhu tudi oče do svojega sina zavzema izrazito patriarhalno držo. Pa vendar nam lik otroka nakazuje, da se stvari počasi spreminjajo. Očeta namreč posluša, a ne sledi njegovim nasvetom. Ko mu je v roke dan nož, se vede drugače od pričakovanega. Do živali pred sabo čuti usmiljenje in empatijo. In spregovori le, ko izrazi čustva do očeta. To pa je pomemben trenutek za oba, saj se očetov lik skozi film načeloma ne razvija. Ne postane boljši človek. A v tem ključnem trenutku razume pomen izbire in odgovornosti. Razume, da je včasih treba razviti svoje mnenje in se okolju zoperstaviti, predvsem pa, da se z neopredeljenostjo ne izogneš krivdi. V zaključnem prizoru se tako končno zave, da mora sprejeti odločitev. Na eni strani je živalski vzgib, ki ga vleče nazaj v gozd; in na drugi svet ljubezni, empatije in glasbe.
Vaš režijski slog prežema uporaba dolgih kadrov in tudi v MRI najdemo izjemno 17-minutno kader-sekvenco.
Najprej naj pojasnim, da tako ne snemam iz ambicije po zahtevnem delu. Težnja po dolgih kadrih izhaja iz mojega načina razumevanja filma: če navdih črpam iz življenja, moram spoštovati tudi dejstvo, da življenje ne pozna montaže. Je kot kontinuum časa, v katerem živimo tudi nelepe, nepomembne trenutke. Ne moremo jih kar odrezati. S filmom zato zajamem trenutek v času in se v njem kot avtor ne izpostavljam. Gledalcu s postavitvijo kamere in montažo ne sugeriram, kaj je v kadru pomembno, temveč pustim, da sam presodi, na kaj bo pozoren in kako si bo videno interpretiral. Tega, da vsak drugi prizor posnamem v enem kadru, se tako držim že zadnjih petnajst let. Kar seveda ni problem, ko delaš z dvema ali štirimi igralci …
Tokrat pa je šlo za ogromen ansambel. Kako je potekalo ozadje snemanja in koliko poskusov je bilo potrebnih, da se je kader ujel v sekvenco, ki jo vidimo v filmu?
V tej sekvenci vaške skupščine je prisoten širši kolektivni lik. Kot grški zbor! A to je bilo seveda težko obvladati. Prvi problem je bil povsem tehnični: toliko ljudi je bilo nemogoče zaobjeti v en kader. Nekaj jih je tako ostalo na drugi strani kamere, a če si igralec, ki te najamem za 17-minutni prizor, v katerem nato ostaneš zunaj očesa kamere, seveda nisi srečen. Zato sem v prostor postavil steno iz ogledal, da se v kadru vidi vsaj njihov odsev. (Smeh.) Najpomembneje pri tem, da sem dobil želeni ritem sekvence, pa je bilo, da sem igralce naučil govoriti situaciji primerno. Govoriti so morali drug čez drugega, brez spoštljivega čakanja, da soigralec zaključi svoj tekst! Ta prizor sicer najbolje funkcionira, če razumemo romunsko in madžarsko; čim smo ob gledanju odvisni od prevoda, je tekst že prečiščen. A glaven je občutek hkratnega govorjenja: ne gre za pogovor, ne gre niti za pravo komunikacijo. Ljudje se ne poslušajo med sabo; vsak želi le na ves glas izraziti svoje mnenje. Na razpolago smo imeli dva dni snemanja in prvi dan je bil popolna katastrofa. Dobil nisem niti enega uporabnega posnetka. (Smeh.) Na koncu smo prizor ponovili »le« 24-krat. Ta sekvenca je bila nedvomno najtežja stvar, kar sem jih kdaj posnel! A nekako nam je uspelo tisto bistveno: da imajo gledalci med prizorom občutek, da bi bil zlahka tudi resničen.
