Premiera je bila v četrtek v Slovenski kinoteki. Film je del njene večletne arhivske in etnografske raziskave glasbe in politike na območju nekdanje Jugoslavije. Ana Hofman je tudi predavateljica na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani, v preteklosti je gostovala na številnih uglednih univerzah po svetu, bila je podoktorska Fulbrightova štipendistka na Graduate School of City University of New York. Je prejemnica Danubius mid-career award, nagrade avstrijskega ministrstva za šolstvo, znanost in raziskave ter Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo za raziskovalko na »sredi raziskovalne kariere«.

Bi lahko projekt Solčence zahaja uvrstili med sladkorčke, zaradi katerih ste sploh raziskovalka?

Nedvomno. Nekateri projekti preprosto niso primerni za verbalizacijo v smislu pisane forme. Raziskavo o pesmici Solčence zahaja sem začela v arhivih v Beogradu in Ljubljani, pri tem pa me je zanimalo, kako je sploh prišlo do tega, da smo v Srbiji in v nekaterih predelih Bosne in Hercegovine, pa tudi recimo v Pulju to pesmico poznali, v Sloveniji, od koder naj bi izvirala, pa ne. Ugotovila sem, da jo poznajo tam, kjer so uporabljali metodo etnomuzikologa, folklorista in solffegista Miodraga Vasiljevića. V Srbiji smo se to pesmico učili v tretjem razredu osnovne šole, na začetku glasbenega opismenjevanja, obravnavali so jo tudi v glasbenih šolah. Vasiljević je za vsak ton izbral določeno ljudsko pesem, na način, kot se učimo tudi jezika - skozi kontekst, življenje, folklorne forme, pravljice. In za »so« - v Srbiji ton »sol« - je izbral slovensko ljudsko Solčence zahaja. Kar pa je Slovencem, kar sem hitro ugotovila, težko izgovoriti; bolj domače bi jim bilo recimo »sončence«, morda še »solnčence«. Nekaj je bilo torej narobe.

Kako ste sploh ugotovili, da Slovenci te ljudske pesmice ne poznamo?

Iz Srbije v Slovenijo sem prišla na doktorski študij k prof. dr. Svaniborju Pettanu in spoznala, da se moje poznavanje slovenskega ljudskega izročila ne ujema povsem z izročilom, ki ga ljudje tukaj in moji kolegi na Inštitutu za glasbeno narodopisje ZRC SAZU poznajo. Solčence zahaja ni poznal nihče. Od takrat naprej me je ta misel preganjala vrsto let – in v nekem trenutku sem začela raziskavo na klasičen etnomuzikološki način, inicialno da nastane znanstveni članek. Pogovarjala sem se s kolegi z muzikološkega inštituta v Beogradu, z Akademije za glasbo, rojaki in sorodniki Miodraga Vasiljevića ter glasbenimi pedagogi. Vsi so bili trdno prepričani v slovenski izvor te pesmice, to je bilo nekaj, kar sploh ni bilo vprašljivo. Tu se mi je odprlo vprašanje, na kakšen način se ustvarja produkcija glasbenega znanja, kar smo skozi film osvetlili z več različnih zornih kotov, tudi z zornega kota Jugoslavije kot multietnične in multikulturne države. Raziskavo sem nato nadaljevala v Sloveniji, New Yorku in Nišu, in skozi pogovore z ljudmi ugotavljala, da so ob pesmici zelo emocionalni. Ko sem jim v Beogradu povedala, da je Slovenci ne poznajo, so kar zajokali. Slišala sem tudi stavek, da sem jim uničila otroštvo. Sesula sem jim očitno sanje, njihovo vedenje ne le o Sloveniji, ampak o naši skupni zgodovini.

Kam koreninijo ta čustva?

Verjetno v spomine na otroštvo, ker so bili jeziki v nekdanji državi vezani na neko območje, kar je ravno tako del spomina na neko preteklost. Rojeni po letu 1980 pesmice ne poznajo več. Šlo je tudi za zgodnjo socializacijo v šoli, ki zelo vpliva na poznejše razumevanje in doživljanje določenih glasbenih zvrsti, melodije, zvoka. Za mnoge je bila pesmica prvi stik s slovenskim jezikom. Film se začne s polemiko okrog besed »in vas«, ki sta v pesmi, v Srbiji pa se je to izgovarjalo »ir vas«. Prijateljici iz Srbije je celo ostala predstava iz otroštva, da v Sloveniji živijo losi (irvasi) in da je tam zasneženo. Primer kaže, kako lahko razvijamo neke podobe za določeno geografsko območje na podlagi glasbe in zvokov. V tej pesmici se besedilo veže na naravo, na opis sončnega zahoda.

Kdaj vas je prešinilo, da bi se zgodba o pesmici dalo povedati skozi film?

Ravno skozi pogovore z različnimi ljudmi. In prvič v življenju sem začela delati nekaj onkraj tega, kar sem po navadi počela – začela sem delat film, pisati scenarij. Etnomuzikologi tudi sicer zbiramo avdio in video gradivo, skratka snemamo ljudi na terenu, ko pojejo, igrajo na inštrumente, plešejo,s poslušanjem, kar je zelo pomembna raziskovalna metoda. K dokumentarnemu filmu pa je bilo treba pristopiti bolj osebno. Tudi zaradi prej omenjenih čustvenih komentarjev in drugih izjav, ki so bile že same po sebi filmične. Ni jih bilo mogoče predstavili skozi znanstveno besedilo.

V Sloveniji smo v tem času razvijali projekt, ki se ukvarja z urbano zvočno krajino Ljubljane, Beograda in Berna, s finančno pomočjo švicarske agencije za raziskovanje v programu SCOPES. Opravili smo raziskavo, pripravili razstavo, ki je predstavila ulično glasbo, protestne in religijske zvočne krajine. Prav ta projekt pa mi je omogočil, da se sploh začnem ukvarjat z vprašanjem, kakšne so povezave med nekdanjimi republikami na zvočni, glasbeni ravni ter začnem pisati scenarij. Ko se je vedelo, da lahko nastane film, sem na priporočilo poklicala mladega perspektivnega režiserja Stefana Krasića iz Niša. Sam pesmice ni več poznal, so jo pa poznali njegovi starši - in to ga je povsem navdušilo. To dejstvo je v film pripeljalo še dodaten transgeneracijski vdih, ki ne pokaže le, kako smo pesmico poznali, ampak tudi, čemu danes v Srbiji ni več del učnega procesa.

Kako mlade generacije vidijo nekoč skupni kulturni prostor?

Njihova perspektiva sega iz kulturnega območja, ki zdaj ni več tako široko in pestro kot nekoč, temveč je zoženo na nacionalne države. Pri tem je recimo zanimivo, kaj jim iz te perspektive sploh pomeni neka jezikovna raznolikost, skratka da se je nekdo v tako zgodnji socializaciji nekoč učil slovenščino, makedonščino, druge jezike. Film odpre tudi vprašanje, kaj se zgodi z nami, ko se delimo po vseh možnih postavkah; denimo v New Yorku sem se pogovarjala z emigranti iz celotne nekdanje Jugoslavije, ki še vedno doživljajo ta prostor kot en kulturni prostor.

Kakšno zgodbo lahko pesmica odpre kar se tiče razpada nekoč skupnega prostora, je ključ, zaradi katerega ljudje zelo čustveno reagirajo. Ko izvejo, da Slovenci pesmice ne poznajo, zavzdihnejo denimo, »aha, torej je bila vse skupaj ena laž.« Film na neki način torej tematizira in problematizira pogosto prisoten očitek, da je bil jugoslovanski projekt nekakšna iluzija, v katero smo verjeli. Hkrati pa pokaže na večplastnost tega. Jugoslavije ne prikaže samo kot propadel projekt, temveč ravno obratno - kakšen je potencial tega, da človek še vedno lahko v mednacionalno povezovanje in solidarnost, da še ima ideale. Pokaže tudi, kako zelo pomembno mesto v življenjih ljudi ima še vedno nekdanja skupna država. Odpre pa seveda tudi boleče točke.

V filmu problematizirate tudi mite o popolni centraliziranosti in cenzuri nekdanje Jugoslavije, ki nadzira produkcijo znanja, izobraževanja.

Po razpadu skupne države se šolstvo in izobraževanje, tako kot celotni socialistični sistem, pogosto interpretira skozi totalitarno paradigmo kot nekaj, kar je bilo nadzorovano, vse republike so nujno morale vedeti, kaj se je dogaja pri preostalih. Na ta način naj bi se producirali tudi učbeniki, obstajajo zgodbe o cenzuri. Primer pesmice Solčence zahaja pa pokaže dejstvo, da se nihče ni ukvarjal s tem, da bi nadziral vsako pesmico. Moja raziskava in film pokažeta, kako je bila Jugoslavija dejansko decentralizirana, posebej od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Ljudje v izobraževalnem sistemu so imeli neko avtonomijo, avtoriteto, v manj komodificiranem svetu kot je današnji, ko se ideologije prodajajo na vsakem koraku, recimo kdo bo prodajal učbenike, kdo bo na trgu bolj zabaven, zanimiv ter posledično bolj profitabilen. To je cenzura trga.

Omenili ste že, da je etnomuzikologom rokovanje z videogradivom domače, vi pa ste se tokrat znašli celo pred kamero?

To je bilo prvič. Raziskovalci smo vedno nekoliko umaknjeni, opazujemo z distance - in to je zelo varna pozicija. Moje raziskovalno delo in članki zagotovo imajo svoje mesto, ampak čustva, osebno življenje, navezave na vse to, pa je treba nekako odmisliti. Ko sem intervjuvala ljudi, mi je režiser v nekem trenutku rekel, da nam nekaj manjka, da to ni dovolj za razumevanje zgodbe in za to, da bi ta zgodba ljudi povezala. Naj stopim pred kamero. Ta nova pozicija je bila včasih neugodna, včasih zanimiva, včasih izziv. Najbolj zanimivo je, da sem šele med samim snemanjem uspela razkriti izvor pesmice. Film dejansko posname trenutek, ko odkrijem, ali je Solčence zahaja slovenska ljudska pesem. Drugo kitico »kdo te ptiček mali peti te učil, kje si take lepe pesmice dobil«, sem po dolgem iskanju našla Šolskem muzeju v Sloveniji, ta kitica je torej obstajala na isto melodijo, medtem ko si je prvo kitico, ki se začne s »solčence zahaja«, Vasiljević očitno napisal kar sam.

In tako se je zgodilo, da je film spremljal tako raziskavo pesmice kot tudi mojo drugo raziskovalno dejavnost, kajti ko me je filmska ekipa obiskala med mojim študijem v ZDA, so posneli tudi moje delo na temo aktivističnih zborov in političnosti glasbe - knjiga bo kmalu izšla na University Oxford Press. Zelo sem vesela, da se je v filmu znašel tudi moj zborček, ki sem ga ustanovila med bivanjem v ZDA. Zbirali smo se v Brooklynu in peli predvsem partizanske pesmi. To so ljudje iz celotne nekdanje Jugoslavije, vsi smo na neki način generacija zadnjih pionirjev. Gre za dober primer, kako lahko glasba združi ljudi, jih povezuje, ne nujno institucionalizirano ali vezano na neko društvo. V zbor smo se povezali na podlagi tega, kar nas zanima repertoarno in kako skozi glasbo premišljujemo politično preteklost. Določen pevski repertoar spodbudi močna čustva, lahko omogoči novo razumevanje družbenih odnosov iz preteklosti in jih uporabi za premišljevanje sedanjosti in zamišljanje prihodnosti. Nekaj od teh vprašanj sva s kolegico Tanjo Petrović tematizirali v knjigi, ki je pravkar objavljena v angleščini pri Založbi ZRC na Affect's Social Lives: Post-Yugoslav Reflections: https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/book/2068.

Kaj poganja k življenju zbore z aktivistično noto?

Ta tema kaže na drugačne možnosti političnega delovanja danes in zakaj je nujno premišljevati nove načine sodelovanja. Ravno umetnost in kultura, ki sta danes podhranjeni, sta tisti, ki lahko veliko prispevata k emancipaciji in transformaciji družbe. Za politični subjekt rabiš zdravo osnovo in rabiš kolektiv. V tem smislu so aktivistični zbori kolektivi, ki eksperimentirajo z organizacijo, združevanjem, ki ni nujno po pravilih, recimo političnih ali pa umetniških. Preizprašujejo tudi odnos, kaj naj bi bila politika in kaj umetnost, kajti angažirana umetnost pogosto normalizira trenutno stanje. Odpre se lahko prostor tudi za ljudi, ki sebe vidijo apolitično. Lahko pa doživijo neke politične ideje skozi telo, skozi petje. Tak način lahko močno ponotranja določene politične ideje. Od pariške komune naprej so delavski zbori laboratoriji za širjenje emancipatornih idej, ker spodbuja tako verbalno kot tudi telesno povezovanje. Mislim, da je čustveno, telesno v trenutnem digitaliziranem okolju, ki nas distancira, fragmentira od telesnega, od dotika, deljenja zraka, vdiha in izdiha, glasu – v bistvu potencial.

Drug zame pomemben potencial je amaterizem, ki izpodbija klasično razumevanje umetniškega delovanja. To pomeni, da lahko poje vsak in da ne glede na izobrazbo ali talent lahko sodeluje v glasbenih dejavnostih. Imamo srečo, da imamo na območju nekdanje Jugoslavije še vedno brezplačno izobraževanje na glasbenih šolah ali pa z minimalnim plačilom. Povezava na pesmico Solčence zahaja je v vprašanju, kaj glasba pomeni za otroke, ker glede na kapitalistične odnose, ki se vzpostavijo po razpadu Jugoslavije, jim ponujamo to, kar jim lahko starši plačamo; vse ostale dejavnosti ostajajo za določene ljudi in skupine nedosegljive. Na ta način mlade generacije prepuščamo trgu, komodifikaciji. Če nismo sistemsko premislili, kako lahko mlade vključujemo v kulturne in glasbene aktivnosti, ogromno izgubimo. Vedno je treba kulturo, glasbo ponujat kot protiutež temu, kar je okrog nas. Z razpadom Jugoslavije smo ta del kulturne infrastrukture nedvomno izgubili.

Je potem po vašem ponovno socializem tisti, ki nas bo rešil »gnilega« kapitalizma?

Nujno je na vsakem koraku razkrivati razpoke kapitalističnega sistema in ozaveščati, kako trg vpliva ne le na naše finančno stanje, ampak tudi na naša intimna življenja. Ponotranjenje ideje, po kateri je zaslužek ali finančna moč edini način preživljanja v današnjem svetu in kako globoko smo kot subjekti podvrženi transakcijskim odnosom, je nujno. Pri tem bomo morali biti previdni tudi do komodifikacije združevanja skozi kolektivno petje in njegov potencial za ustvarjanje skupnosti. Na primer vse bolj so na globalni in lokalni ravni popularni zbori, katerim se lahko vsak priključi, če le plača petdeset evrov članarine. Kapital je zelo hitro ugotovil, da ljudje potrebujemo skupnostno umetniško izražanje in na žalost takšne prakse le perpetuirajo obstoječe odnose. Predlagala bi čim več zborov, ki niso plačljivi, morda s kakšno simbolično nagrado za zborovodjo, ki nastopajo ne le na odru ampak na protestih, ki se angažirajo glede političnih vprašanj in stanja na področju kulture in umetnosti.

Po pokaže tudi moja večletna raziskava postjugoslovanskih aktivističnih zborov. Delovanje v takšnem zboru ni le petje kot izvedba ali nastop, ampak posega v družbenopolitično realnost skozi in ustvarjanje kritičnega pogleda na društvo skozi glasbo. Članice in člani zborov na vajah ne le pojejo, ampak debatirajo in načrtujejo načine svojega angažmaja. Takšni zbori so beograjski Hokreškart, ustanovljen leta 2000 in trenutno deluje kot Horkestar, Zagrebški Le Zbor je prvi lezbično aktivistični ženski zbor, v Skopju je deloval zbor Razpaljeni Skopjani. Vsi ti zbori so se zbrali kot odgovor na določene težave ali procese: v Skopju recimo, ko so začeli prenavljati urbano pokrajino in jo popolnoma nacionalizirali, v Pulju kot protest proti privatizaciji otoka Muzil ter grajenju hotelskih kompleksov. Ljubljanske Kombinat in Z'borke že dobro poznamo z različnih protestnih shodov. Ti zbori med seboj sodelujejo - na različnih protestnih dogodkih, festivalih, repertoarno, v navdih. Tu je ogromno neplačanega dela, posebej če so zbori ženski in večinoma so ženski. Tudi sama sem bila članica ljubljanskih Z'bork, pela sem tudi v Horkestru in vem, koliko časa gre za petje, še posebej ob družini, službi, prekarni službi. So pa ti delčki časa nedvomno dragoceni.