A letošnji program ne izstopa le po močnih filmih, ki prodorno režejo v realnost evropske hipokrizije, nestrpnosti in moralnega razkroja, temveč tudi po dolžini, ki od gledalca ob 197-minutah Suhih trav turškega mojstra Nurija Bilge Ceylana in 164-minutni satiri sodobne Romunije Ne pričakujte preveč od konca sveta nekompromisnega cineasta Radu Juda, zahteva določeno mero predanosti in angažmaja. A festival ljubljanskemu, evropskemu gledalcu ponuja tudi pomemben pogled onkraj zahodne kinematografije, ki med letom prevladuje na sporedih domačih kin. Letos v ospredje stopa fokus sodobnega argentinskega filma, ki končno razbija tradicijo težkih in počasnih filmov ter skozi preigravanje žanrov, atipičnih naracij in formalnih digresij išče nove izrazne poti: Trenque Lauquen se tako skozi dva samostojna filma v isto zgodbo potopi z dveh različnih perspektiv. Zanimivi naslovi iz spregledanih kotičkov sveta pa sestavljajo tudi sekcijo Panorama. Posvetni verzi skozi komične vinjete odslikavajo vsakodnevne dileme in težave Irancev, ki se spopadajo s kulturnimi, verskimi in institucionalnimi omejitvami svoje oblasti; Menih in puška pod drobnogled vzema družbenopolitično preobrazbo Butana ob trku z zahodno kulturo in tehnološko modernizacijo; posthumno izdani Snežni leopard tibetanskega režiserja Peme Tsedna in kontemplativni Stolp brez sence Zhang Luja pa ponujata sodoben pogled v državo himalajskega pogorja in Kitajske.

In katerih naslovov letos nikakor ni za prezreti? x