»Ljudje, kaj delate, ali v tej državi ni zakonov?« S temi besedami se je leta 1993 v smrt poslal Tomo Buzov, upokojeni oficir JLA, Hrvat, ki je živel v Beogradu, in potnik vlaka, namenjenega v Črno goro, na katerega so na ozemlju BiH vstopili Srbi. Bolj jugoslovanskega človeka od Buzova v trenutku, ko so na vlak vstopili pripadniki četniškega odreda Maščevalci, bi skratka težko našli. A to mu ni pomagalo. Ko se je vlak ustavil in se je Buzov, ki je nameraval v Podgorici obiskati sina vojaka, kot edini izmed okoli 500 potnikov postavil za muslimane, so ga pripadniki srbskih paravojaških enot ubili, tako kot še 19 muslimanov. Teles šestnajstih, vključno z njegovim, nikoli niso našli.
Fikcija z veliko resnice
Film je razen Buzova in dogodka na vlaku fikcija, pri čemer so nekatere like navdihnili resnični ljudje, scenarij pa je režiser in scenarist iz Zagreba Nebojša Slijepčević napisal tudi po transkriptih s sojenj storilcem vojnih zločinov, do katerih je prišel v Beogradu. Od nekdanjih jugoslovanskih držav sta pri financiranju oziroma produkciji sodelovali le Slovenija in Hrvaška, poleg Bolgarije in Francije, medtem ko je v Črni gori naletel na zaprta vrata; Slijepčević, ki je 13-minutni film pripravljal kar pet let, si je namreč prizadeval dobiti tudi sredstva tamkajšnjega filmskega centra, a so ga zavrnili.
Iz Slovenije je pri produkciji sodelovala produkcijska hiša Studio Virc, film pa je sofinanciral Slovenski filmski center. Direktor fotografije je bil slovenski režiser in snemalec Gregor Božič, med igralci pa je v njem mogoče videti tudi Nebojšo Popa Tašića, ki že več kot tri desetletja živi in dela v Sloveniji. Buzova igra srbski igralec Dragan Mićanović, glavna vloga je pripadla hrvaškemu igralcu Goranu Bogdanu, ki je bil za Slijepčevića »absolutno prva izbira, ker ni veliko igralcev v teh prostorih, ki bi bili tako dobri kot on«, enega od vojakov pa je odigral francoski zvezdnik Alexis Manenti, najbolj znan po francoski socialni drami Nesrečniki iz leta 2019.
Drezanje v problematiko nestrpnosti do manjšin
Zgodba Buzova in njegovega junaškega dejanja v naših prostorih do danes vsaj širše ni bila znana, je pa nanjo naletel filmski producent Danijel Pek, ki je Slijepčeviću predlagal, da po njej posname film. Izbira Slijepčevića je bila, kot je dokazala tudi canska zlata palma za najboljši kratki film, prava. Enainpetdesetletni hrvaški filmski ustvarjalec z diplomo iz filmske režije na zagrebški akademiji dramskih umetnosti, ki ima za seboj že vrsto kratkih filmov in dva prepoznavna celovečerna dokumentarca, Gangster te voli iz leta 2013 in Srbenka iz leta 2018, je prav s Srbenko, s katero je prišel v ožji izbor za evropsko filmsko nagrado, dregnil v to, kar na neki način obravnava tudi njegov zadnji kratki igrani film Mož, ki ni mogel molčati – nestrpnost do manjšin.
Slijepčević je v Srbenki spremljal v Sloveniji dobro znanega hrvaškega gledališkega režiserja Oliverja Frčljića med pripravami na predstavo o primeru 12-letne deklice srbske narodnosti Aleksandre Zec, ki so jo pozimi leta 1991 umorili v Zagrebu. Njenih morilcev za zločin niso nikoli kaznovali, čeprav so jih sprva aretirali, vaje za predstavo pa so med njenimi ustvarjalci odprle stare rane in spodbudile kolektivno psihoterapijo. »Srbenka raziskuje, kako se generacija, rojena po jugoslovanskih vojnah, spopada s temnimi sencami zgodovine. Čeprav so se krvavi spopadi končali pred več kot dvajsetimi leti, je za mnoge Hrvate samostalnik Srb še vedno sinonim za sovražnika. To je velik problem, če vemo, da je pet odstotkov hrvaških državljanov srbske narodnosti. Zaradi tega več tisoč otrok srbskega rodu skriva svojo narodnost, saj se bojijo odziva hrvaških vrstnikov,« je takrat o filmu med drugim dejal avtor.
Njegove besede, čeprav za druge narodnosti, bi lahko ponovili tudi v primeru Moža, ki ni mogel molčati. »To, čemur smo priča v zadnjih letih, ne samo na Hrvaškem, ampak v vsej Evropi in po svetu, je porast desnih sil, ki širijo nestrpnost do vseh, ki so drugačni, ne samo do narodnih manjšin,« danes pravi Slijepčević. Pri tem poudarja, da njegov zadnji film ni samo spomin na junaško dejanje Buzova, ampak tudi opozorilo na odnos do manjšin in naš odziv nanj, univerzalnost zgodbe, čeprav je postavljena 30 let v preteklost, in aktualnost teme pa je prepoznala tudi žirija v Cannesu.
