Festival bo na Manziolijevem trgu odprl indijski film Čarodejev ples (1979) režiserja Govindana Aravindana, barvita, mistična pripovedka, polna pesmi, plesa in otroškega smeha, posvečena lani preminulemu dolgoletnemu programskemu sodelavcu, prijatelju ter soustanovitelju Kino Otoka Helmutu Groschupu. Temu bodo na letnem kinu Arrigoni sledili velika italijanska uspešnica Jutri je še en dan (2023) Paole Cortellesi, nežno ironična, grenko-sladka drama o vsakdanu delavske družine ter navidezni vlogi ženske kot zgolj matere in žene, a pravzaprav gonilne sile sprememb, 78 dni (2024) mlade srbske režiserke Emilije Gašić o prijateljstvu, prvih poljubih in razočaranjih, ki zasenčijo strah pred Natovimi bombami, muzikal Manga d'Terra (2023) Basila Da Cunhe, ki navdih črpa pri prebivalcih lizbonskega geta, ter Črni čaj (2024) mavretanskega cineasta Abderrahmana Sissaka.

Kot poudarja vodja programa Varja Močnik, »letošnje filme združuje ideja o skupni družbeni odgovornosti. Četudi tendenca zapisovanja zgodovine odgovornost pogosto polaga na ramena posameznikov, je resnica drugačna. Izkušnje posameznikov in skupnosti skozi zgodovino, vse do danes, ko v živo gledamo genocid, so preveč nasilne, pretresljive in vseobsegajoče, da bi bila odgovornost zanje individualna. Zato lahko le z razumevanjem tega imperativa povezanosti in (so)odgovornosti dosežemo dostojno bivanje za vse.«

Med filmi, ki to na različne, a vendarle povezane načine komunicirajo, izpostavlja El Shatt – Načrt za utopijo (2023) rednega otoškega gosta Ivana Ramljaka, Eureko (2023) argentinskega režiserja Lisandra Alonsa, ki se na krilih ptice razpre v popotovanje skozi prostor, čas in tri zgodbe, ter hipnotično meditacijo o življenju ljudi in narave Medtem ko trava raste (2024) režiserja Petra Mettlerja. Spregledati ne smemo niti maroškega filma Drobne laži (2023) Asmaeja El Moudirja o zakopani nacionalni in osebni zgodovini, kot tudi ne zmagovalca letošnjega Berlinala Dahomej (2024) senegalsko-francoske režiserke Mati Diop.

Filmi, posvečeni Palestini

Filmski dvojček Evropa 2.0 bo letos posvečen Palestini. V njegovem sklopu bosta tako prikazana alegorija mnogoplastne stiske palestinske eksistence Možje na soncu (1972) Tawfika Saleha, ter Fidai Film (2024) Kamala Aljafarija, ki vizualno intervenira v uradne izraelske arhive in dele palestinskega arhiva, ki ga je izraelska vojska leta 1982 zasegla v Bejrutu. Kot filma, ki ju je v program izbrala zasedba mladih selektorjev, pa sta se uvrstila pretresljiv armenski dokumentarec 1489 (2023) Shoghakata Vardanyana o čustvenem procesu iskanja brata, ki je pogrešan v vojni, ter domača klasika Kruh in mleko (2001) še enega soustanovitelja otoškega festivala, Jana Cvitkoviča.

Večere na plaži bo že tradicionalno polnila kratkometražna forma, ki bo čez pet tematskih sklopov v raznolikih žanrih, formah in pristopih plula skozi svetove onkraj iskanja spominov, atmosfer, poslušnosti, izginjanja in preživetja. Festival pa se bo nato v posvetilo jubilejni ediciji sklenil z avdiovizualnim dogodkom Onkraj sanj, na katerem bo svoj zadnji album predstavil izolski virtuoz na kitari Elvis Šahbaz, ob filmski spremljavi glasbe, pod katero se podpisuje eksperimentalni umetnik Davorin Marc. Ves teden pa se bodo projekcije sočasno z raznolikim filmskim, strokovnim in družabnim programom v Izoli odvijale tudi v otoških satelitih Art kino mreže v Cerknici, Sežani, Idriji in Tolminu.