Filmski ustvarjalec Dragan Bjelogrlić, ki je svojo prvo vlogo odigral pri petnajstih letih v filmu Boško Buha, v katerem je uprizoril lik otroškega partizanskega junaka Save Sirogojna, ima v Sloveniji svoje oboževalce že s konca osemdesetih let, ko je navduševal v kultni seriji Boljše življenje. Sredi devetdesetih let je posnel protivojna filma Lepe vasi lepo gorijo, pri katerem je prvič stopil tudi v čevlje producenta, in Rane. Svojo prepoznavnost je srbski Robert Redford, kot mu tudi pravijo, še utrdil s serijo in filmom Montevideo, bog te je videl, pri katerem se je prvič podpisal pod režijo in z njim prejel nominacijo za srbskega kandidata za oskarja, čemur je nato sledilo še filmsko nadaljevanje Montevideo, se vidimo.

Stopanje v vrste režiserjev je bilo za igralca kot zrelega ustvarjalca proces. Pot ustvarjanja filmov je začel kot eden od producentov filma Lepe vasi lepo gorijo, zatem so prišli še drugi projekti, pri katerih je poleg igranja prevzemal različne funkcije. »V filmu Vojna v živo, pri katerem sem oblikoval zgodbo, našel pisca zanjo in režiserja ter odigral glavno vlogo, sem se med snemanjem spraševal, v katero smer gre režija, vendar tega nisem mogel reči na glas,« je dejal Dragan Bjelogrlić na nedavni Mojstrski delavnici, ki je na festivalu Liffe potekala v sodelovanju z Društvom slovenskih režiserjev in režiserk. Za izkušnjo s filmom Vojna v živo je nastopil projekt serije Štorklje se vračajo, pri kateri »sem vse zapakiral, režiral pa jo je Goran Gajić«. A ker je moral srbski režiser sredi snemanja zaradi družinskih razlogov na hitro odpotovati v Los Angeles, je Bjelogrliću dejal, naj nadaljuje njegovo delo. »Posneli smo že kakšnih 12 epizod, bili smo uigrani in pred nami je bilo še nekaj delov. Rekel mi je, da vse znam in da naj režiram.« Kar je igralec tudi storil, temu vskoku pa je nato sledilo režiranje filma Montevideo. Bjelogrlić pravi, da odločitev, da se postavi na drugo stran kamere, ni bila lahka, a tudi ne zadnja.

Stoječe ovacije za Varuha formule

Med drugim je režiral nekaj epizod zgodovinske serije Sence nad Balkanom, kjer je odigral tudi glavno vlogo, bil scenarist in producent, v pripravi pa je tretja sezona. Serija, ki je dosegla veliko priljubljenost, je svojevrsten fenomen, saj so jo v Srbiji poleg velike gledanosti proslavili tudi z organiziranim gledanjem po lokalih, kar razen za spremljanje nogometnih in košarkarskih tekem ni v navadi. Številno občinstvo, več kot 1.100.000 gledalcev, je Bjelogrlić pritegnil tudi s svojim filmom Toma iz leta 2021, ki je po podatkih spletne filmske baze IMDb postal najbolj gledan film v kinematografski zgodovini Balkana. Velik odziv se obeta tudi njegovemu najnovejšemu filmu Varuh formule, ki je svetovno premiero doživel na letošnjem festivalu v Locarnu, kjer se na Piazzi Grande pred orjaškim platnom lahko zbere 8000 gledalcev. V Švici je prejel posebno nagrado, zelenega leoparda, ki je namenjen filmom s poudarkom na okoljski tematiki, in nagrado kritikov revije Variety za najboljši film, na sarajevskem festivalu pa je dobil nagrado občinstva. Med slovenskim občinstvom je Varuh formule, ko je odprl festival Liffe, doživel stoječe ovacije, zaradi izrednega zanimanja pa so zagotovili še dodatne festivalske projekcije. Od četrtka, 16. novembra, je filmska zgodba o jugoslovanski jedrski nesreči pri nas na ogled tudi v redni kinodistribuciji.

Delitev na avtorski in komercialni film igralcu, scenaristu, režiserju in producentu Draganu Bjelogrliću ni blizu. Torej, da naj bo avtorski film hermetičen in nagovori manjše število ljudi, medtem ko mora biti komercialen film, da je gledan, nekoliko banalen. »V svojih filmih želim spajati obe smeri. Da imajo filmi svojo misel, pamet, estetiko in da jih ljudje radi gledajo. Pomembno mi je, da ima občinstvo rado moje filme. Preprosto moram delati filme, ki zanimajo moje sosede,« pravi Bjelogrlić, ki že dolgo opazuje svet okoli sebe in v njem izgublja vero v ljudi, zato jo išče v svojih filmih. O tem svojem umetniškem kredu, svojih filmih in družbeni angažiranosti – pa tudi o predlanskem incidentu fizičnega obračuna z režiserjem Predragom Antonijevićem - Gago, za kar je Bjelogrlić javno že večkrat izrazil obžalovanje in priznal napako, postopek pa še poteka na sodišču – je govoril tudi v nedavni legendarni hrvaški oddaji Nedjeljom u dva voditelja Aleksandra Stankovića.

Glasen nasprotnik srbskega predsednika Vučića

Bjelogrlić je prepričan, da ima umetnik odgovornost, da govori o družbi, v kateri živi. Sam je glasen nasprotnik »populističnega in nacionalističnega režima« srbskega predsednika vlade Aleksandra Vučića in je del iniciative ProGlas, v kateri umetniki, profesorji in drugi intelektualci opozarjajo na probleme sedanje politike v državi ter pozivajo k čim večji udeležbi na decembrskih predčasnih parlamentarnih volitvah. Umetnika je, kot sam pojasnjuje, politični angažma stal nominacijo Varuhov formule za srbskega kandidata za tujejezični film za oskarja. »V Srbiji se vse gleda skozi politiko in oblast se meša tudi v take stvari, kot je kandidatura za oskarja. Tako ni bilo pomembno, kdo je kandidat, temveč le to, da na oskarje ne grem​ jaz,« je povedal na Liffovem pogovoru v Ljubljani.

Film Varuhi formule poleg vprašanj človečnosti in etike znanosti ter drugih tem sproža tudi razmišljanja o nekdanji Jugoslaviji. »Ko se spomnim te Jugoslavije, je bila takrat revna in majhna, a zdaj vidim, da je bila velika in zelo bogata. Zdaj delujemo vsak v svojem majhnem gnezdu. Z Beogradom, Zagrebom, Ljubljano, Sarajevom in drugimi mesti je bilo več urbanega, prav tako se lahko spomnimo različnih glasbenih, gledaliških festivalov, ki so združili vso državo. Scene so bile večje, močnejše. Zame je bila to vedno boljša opcija kot mala Srbija, mala Slovenija …« je prepričan Bjelogrlić, ki zase pravi, da je po duši Jugoslovan, čeprav ga v identitetnem smislu najbolj opredeljuje, da je Beograjčan.

Za Slovenijo, kamor pogosto prihaja, saj ima tu veliko prijateljev, med njimi tudi dolgoletnega sodelavca Magnifica, ustvarjalec še pravi, da je imela v Jugoslaviji položaj nekakšne Skandinavije. Iz Slovenije je tudi vedno prihajalo nekaj avantgardnega, »umetniki, Mladina, pank, Laibach, to je bilo fantastično. A zdaj, ko prihajam v Slovenijo, je ta v Evropski uniji, s svojim življenjskim standardom, in trava je lepo urejena,« v duhovitem tonu povzame ustvarjalec in doda, da Slovenija tega, kar je imela v nekdanji Jugoslaviji, ne bo imela nikoli več.