Filmi o Kekcu, otroškem pastirju, ki užene Bedanca, reši Kosobrina in Mojci povrne vid, danes predstavljajo enega ključnih mejnikov slovenske filmske dediščine. Ni pomembno, kateri generaciji pripadamo, vsi smo se v otroštvu srečali s filmi Kekec (1951), Srečno Kekec (1963) in Kekčeve ukane (1968); skupaj z zimzelenimi pesmimi, ki jih prepeva njihov nabriti protagonist. A filmi o Kekcu so bili v marsičem tudi prelomni: prvi se je v zgodovino zapisal kot komaj tretji slovenski igrani celovečerni film, drugi pa je v slovenski film prvič prinesel barve. Predvsem pa je Kekec kot mladinski, družinski film iz časa, ko so se v Jugoslaviji snemali skoraj izključno partizanski, vojni filmi, na filmska platna prinesel nekaj povsem novega in drugačnega.
Shranjen v Beogradu
A kljub temu da gre za enega najbolj znanih slovenskih filmskih junakov, Kekec zadnja desetletja ni prebival doma. Slikovni negativ filma je bil dolgo hranjen v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu in se je šele pred nekaj leti vrnil v Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije. »Negativ filma Kekec je bil v precej slabem stanju, težave so bile že s samo določitvijo vrste materiala: glede na strukturo bi moral biti nitrat, glede na oznake na filmskih pločevinkah pa poliester,« so sporočili iz Slovenskega filmskega centra.
Kljub težavam s stanjem traku in digitalizacijo, zaradi mikroorganizmov, sprememb svetlobe in stabilizacije na slikovnem gradivu, je bila kakovost pridobljene slike dobra in je omogočala dolgotrajen postopek restavriranja, pri katerem je bilo treba večino dela opraviti ročno. »Kekec je sedaj končno dobil primerno sliko in zvok za naš digitalni čas, s tem pa tudi možnost kakovostnega predvajanja tako na velikem platnu kot na televiziji, ki danes prav tako zahteva tehnologijo v visoki ločljivosti,« so pojasnili v Slovenskem filmskem centru, ki je vodil digitalno restavriranje prvega Kekca, medtem ko je digitalno restavriranje drugega dela prevzela Slovenska kinoteka.
Scenografija gora
Kekec je kot eden prvih filmov slovenske povojne kinematografije zgradil tudi most med zgodbami iz obdobja pred vojno in po njej; s svojo gorsko ikonografijo se je naslonil na naša prva dva celovečerna filma, V kraljestvu Zlatoroga (1931) Janka Ravnika in Triglavske strmine (1932) Ferda Delaka. »Lahko rečemo, da je naš prvi celovečerni film dejansko nastal iz duha slovenskih gora in domoljubnih gorskih navdušencev. Kraljestvo Zlatoroga kot nacionalni simbol, ki združuje in enoti Slovence ter jih s tem, ko še niso na svoji zemlji, na nekak način tudi družbeno in politično konstituira. Podobno velja za Triglavske strmine, posnete leto pozneje. Oba filma sta sicer po strukturi in naraciji otroka svojega časa, a podstat poznejše nacionalne kinematografije je bila z njima postavljena,« pravi direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler. S tem posredno tudi pojasnjuje, zakaj so v dogodek Srečno, film! v Kranjski Gori vpeli še tri filme, ki svojo naravno scenografijo prav tako iščejo v objemu gora.
Film V kraljestvu Zlatoroga bo z glasbo v živo pospremil kvartet klasičnih glasbenikov pod taktirko skladatelja Andreja Goričarja, nazaj h Kekcu in v gorske razglede pa nas bosta popeljali projekciji mladinske uspešnice Gremo mi po svoje in njenega nadaljevanja (2010, 2013) režiserja Mihe Hočevarja.
Blok, morje ali hribi
Čeprav danes radi gradimo povezave med Kekcem in Gremo mi po svoje, Miha Hočevar poudarja, da naš mali nacionalni junak ni imel bistvenega vpliva na nastanek njegovih filmov. »Pripadam generaciji, ki je filme o Kekcu sprva zgrešila. Prvi Kekec je izšel pred letom mojega rojstva, drugi pa v letu mojega rojstva, zato ju v otroštvu nikoli nisem videl v kinu, ampak šele kasneje po televiziji.« Kot osnovno inspiracijo za nastanek filma tako navaja lastno taborniško izkušnjo, ko so kot otroci pri enajstih, dvanajstih letih bivali v Bohinju. »Film smo v Bovec prestavili zaradi lažje logistike in lepših razgledov, namesto enega samega junaka, otroškega heroja, ki rešuje zagate z antagonisti, pa sem Gremo mi po svoje zastavil tudi bolj kot metaforo sistema.
Na eni strani taborniki kot red z vodjo, ki stvari jemlje preresno, in na drugi otroci, ki se hočejo zabavati in se zato znajdejo in uprejo po svoje.« Ob tem zaključuje, da imaš s slovenskim mladinskim filmom vselej zgolj tri lokacijske možnosti: bodisi ostaneš v mestu, med bloki, kot Sreča na vrvici, se odpelješ na morje, kot Poletje v školjki, ali pa greš h Kekcu v hribe.
