Costa-Gavras (to je njegovo poklicno ime, rojen je bil kot Konstantinos Gavras), ki jih danes šteje častitljivih enaindevetdeset, se je nekaj tednov po vzponu Hitlerja rodil sredi razgibanih gora grške Arkadije, v katerih se je med vojno razvil gverilski odpor proti italijanski fašistični invaziji in nacistični okupaciji države. V odporu je sodeloval tudi njegov oče, preden so ga z izbruhom grške državljanske vojne za več let zaprli. »Mati mi je po tem vedno govorila, naj se izogibam politiki. A v politiko ne moremo biti nevpleteni. Tudi s tem, ko ne zavzameš stališča, navsezadnje izraziš svoje stališče,« se svoje mladosti, ki so jo oblikovale Metaksasova diktatura, lakota, revščina, okupacija, državljanska vojna, imperialistična intervencija in protikomunistična represija, spominja Costa-Gavras. Zato že od svojega 19. leta živi v Franciji, a filmsko domišljijo in razumevanje politike vse do danes črpa iz formativnih let svojega otroštva. Kot so letos zapisali na canskem festivalu, kjer so premierno predstavili dokumentarno serijo o njegovem opusu, je v tem pogledu kot naslednik Herodota, grškega očeta zgodovine, ki izgnan iz domovine človeštvu pripoveduje o vojnah, odporih, zatiranjih, upanju in upiranju herojev. »Tudi Gavras zdaj preiskuje svet, da bi nam v obliki filmske umetnosti, ki je nadomestila antično ustno izročilo, osvetlil njegovo zgodovino.«
Čeprav ni pri svojem ustvarjanju nikoli posegel po dokumentarni formi, Gavrasovi filmi črpajo iz resničnih dogodkov, ki se žanrsko mojstrsko gibljejo med političnim trilerjem in družbenokritično dramo, ob čemer v svojem jedru vselej rekonstruirajo zgodovino. Naj bo to francoski odpor med drugo svetovno vojno, brutalnost vojaške hunte v grški domovini, vdor sovjetskih tankov na Češkoslovaško, vojaški udar v Urugvaju, strmoglavljenje Allendeja in vzpostavitev Pinochetovega režima v Čilu, molk in sokrivda Katoliške cerkve v holokavstu – Gavras se v svetovno kinematografijo zapisuje kot filmski zgodovinopisec, katerega dela pa v svojem jedru vselej nosijo strukturo grške tragedije. Ali kot pravi sam: »Preteklost ima neizbežne učinke na sedanjost, na spomin, tradicijo in interese, ki določajo in vodijo dejanja prihodnosti. V življenju zato ničesar ne moremo razumeti brez razumevanja in upoštevanja preteklosti.«
Mednarodno prepoznavnost mu je leta 1969 prinesla napeta, tehnično drzna in čustveno pretresljiva politična srhljivka Z, ki temelji na umoru grškega levičarskega aktivista Grigorisa Lambrakisa leta 1963, ko je v državi, v kateri se je rodila, počasi začela izginjati demokracija. Film, v celoti posnet v Franciji in Alžiriji, je bil pod grško vojaško diktaturo do leta 1973 prepovedan, Gavrasu pa je poleg nominacij za oskarja, zlatega globusa in velike nagrade žirije v Cannesu prinesel oznako »političnega režiserja«. A sam vsak film vidi kot političen, tudi lahkotne hollywoodske muzikale z Esther Williams, ob katerih je odraščal in ki so mu v mladosti podajali lažno (s tem pa že politično motivirano) sliko Amerike, ki se kopa v udobju, sreči, izobilju in dosegljivosti ameriških sanj. Film je sprva želel študirati prav tam, v Združenih državah, vendar so mu zaradi očetove politične dejavnosti in makartizma zavrnili vizum, zaradi česar je leta 1952 sedel na vlak do Pariza, v katerem je, kot pravi, prvič odkril, kaj pomeni biti svoboden, »brati in razpravljati, kar je bilo pod grško cenzuro nemogoče«.
Do ameriške politike je tako ohranil kritično držo; morda je to najbolj očitno v Obsedenem stanju, ki se zdi kot pronicljiva kritika ameriškega podpiranja južnoameriških diktatur. Film je ob svojem izidu postal predmet kontroverznih razprav in njegovo predvajanje na festivalu Ameriškega filmskega inštituta je bilo aprila 1973 celo odpovedano. A Hollywood je vendarle že v osemdesetih letih potrkal na vrata in Gavras se je odzval; čeravno pod strogimi pogoji, s katerimi si je izboril popoln nadzor nad scenarijem, kastingom in postprodukcijo, ki jo je, da bi se izognil studijskim posegom v montažo, preselil v Pariz. Kar se je izkazalo za ključno že leta 1982, pred snemanjem filma Pogrešani, ki v središče zgodbe postavlja politično korupcijo in kontroverzno vlogo Združenih držav pri padcu demokratično izvoljene Allendejeve vlade. Produkcija je namreč sprva pritiskala nanj zaradi njegove odločitve, da v vlogo konservativnega očeta, ki v Čilu išče svojega med vojaškim udarom izginulega sina, postavi Jacka Lemmona. »Zakaj ravno on? Saj je vendar komedijant! A nisem odstopil od svoje odločitve,« se spominja režiser in vloga je Lemmonu na canskem festivalu prinesla nagrado za najboljšega igralca.
Temu so nato v Hollywoodu sledili še filmi Hanna K., s katerim se je leta 1983 zazrl v palestinsko-izraelski konflikt (in bil zaradi naklonjene upodobitve palestinskega vprašanja deležen ostrih kritik proizraelskih skupin), Izdana o terorističnih aktivnostih ameriških neonacistov, Glasbena skrinjica o madžarskem imigrantu, obtoženem vojnih zločinov, in Noro mesto, v katerem je učinkovito prikazal vzpon medijskega senzacionalizma in ustvarjanja lažne resnice – in to z Dustinom Hoffmanom ter Johnom Travolto v glavnih vlogah.
V svojo domovino se je Costa-Gavras vrnil šele leta 2019, kjer je z Odraslimi v sobi posnel dramatizacijo reševanja grške gospodarske krize, zasnovano po knjigi Janisa Varufakisa, nekdanjega grškega finančnega ministra. S tem delom se dokončno odmakne od totalitarističnih političnih pretresov 20. stoletja in se – kot nakaže že s filmom Kapital iz leta 2012 – premakne h kritiki kapitalizma, v katerem največjo vrednoto predstavlja denar.
Gavras danes še vedno živi v pariški Latinski četrti, kjer se je že kot študent naselil v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in predseduje Francoski kinoteki, enemu največjih filmskih arhivov na svetu. In čeprav ga s staranjem začenjajo zanimati drugačne teme – svoj najnovejši film, ki je izšel letos, posveča omogočanju dostojanstvene smrti – njegov pogled na moč kinematografije ostaja enak. »Film je zapeljevanje občinstva, da ta po odhodu iz dvorane o njem še nekaj časa razmišlja. V Grčiji za to uporabljamo starogrški izraz, ki pomeni 'voditi dušo'.«
