Ko se je odločal za študij, si je namreč silno želel študirati kar koli v zvezi z umetnostjo, a imel je težavo – absolutno pomanjkanje kakršnega koli umetniškega talenta. Ni bil najspretnejši v risanju, nobenega inštrumenta ni zares obvladal, pravzaprav ni znal ničesar, kar bi zahtevalo čisto kapljo ustvarjalnosti. Ko se je moral pri šestnajstih odločiti, kaj bo počel naslednjih petdeset let, je preletel vse umetniške programe fakultet, dokler ni prišel do filmske sekcije. Če želiš postati filmar, si je mislil, najbrž ne potrebuješ nekega specifičnega talenta. Ko se danes ozre na svoja najstniška leta, se Cătălin Cristuțiu nasmehne, saj je takrat, svoji nezrelosti in nespametnosti navkljub, imel srečo. Zadel je bingo.

Danes je Cristuțiu priznani montažer, ki obenem deluje kot svetovalec za montažo. Doslej je zmontiral več kot devetdeset celovečercev, kratkih filmov in televizijskih nadaljevank. Je nepogrešljiv člen v filmski ekipi Raduja Judeja, režiserja, ki mu nekateri pravijo enfant terrible romunskega filma. Tudi njuno sodelovanje je pred več kot desetimi leti naplavilo srečno naključje. Režiser je bil ravno v iskanju montažerja za svoj prvi filmski projekt. Prvi potencialni kandidat, ki so mu ga predlagali, je sodelovanje zavrnil. Drugi kontakt, ki ga je Jude imel na seznamu, pa je bil ravno Cătălin Cristuți s še svežo diplomo iz filmskega študija. V pogovoru, ki smo ga z montažerjem opravili minuli teden, ko je bil festival FeKK še v teku, nam je ta med drugim zaupal drobec več o novem projektu, ki bo prvi romunski filmski poskus zgodbe o vsem znanem transilvanskem krvosesu.

V Ljubljani ste imeli svoj čisto prvi mojstrski tečaj na temo filmske montaže, ki ste ga izvedli v okviru letošnjega festivala FeKK. Kako je bilo?

Dobro! Pričakoval sem, da bo tam okoli pet ljudi, prišlo pa jih je vsaj trideset, mogoče štirideset. Kljub temu da je bilo notri precej vroče, je bila zelo dobra atmosfera. Udeleženci so bili večinoma mladi in imeli so zelo dobro energijo. Takšne dogodke je treba ceniti, saj v današnjem svetu nasploh primanjkuje dialoga, ker se večina ljudi drži svojega mnenja. Vsakič, ko imamo filmarji priložnost takole izmenjati misli in ideje, se mi zdi to dragoceno.

Kaj natančno mislite s tem, ko pravite, da je montaža vse?

V resnici je to malo bolj atraktiven naslov mojega mojstrskega tečaja. Ne gre zares za to, da bi bila montaža vse, ampak za vrsto špekulacij, o katerih kot filmski montažer razmišljam. Montažne strukture lahko opaziš marsikje, v slikarstvu ali pa v mislih in vsakodnevnih pogovorih. Spomnil sem se na freudovski spodrsljaj in na »montažo«, ki jo opravljajo naši možgani, še preden se lahko nanjo odzovemo. Ko se na primer z nečim ne želimo soočiti in to potlačimo vase ter diskurzu dodajamo kaj novega. Te stvari niso nujno vedno popolnoma logične, kljub temu pa služijo kot uporabne špekulacije, ko razlagaš o montaži in tistih bolj dolgočasnih stvareh, kot je recimo organizacija posnetega materiala in podobno.

Znanec, ki je študiral montažo, je v magistrskem delu pisal o povezavi med filmsko montažo in zakonitostmi premikanja človeškega očesa, natančneje mežikanja. To se mi je zdelo zelo zanimivo.

Res je, najbrž se je nanašal na teorijo ameriškega filmskega montažerja Walterja Murcha. Morda to ni eden izmed najboljših filmskih montažerjev, je pa zelo artikuliran in zna zelo dobro predstaviti naše področje ter je precej karizmatičen. Ima torej vse kvalitete, ki jih večina filmskih montažerjev nima (smeh), zato je zelo pripomogel k naši stroki.

Je kot vaš ambasador?

(Smeh.) Res je. Murch razlaga nekaj v smislu, kako si lahko predstavljaš misli lika, če opazuješ, kdaj igralec pomežikne. On namreč pravi, da deluje mežikanje kot neke vrste montaža, kot ločilo med mislimi.

Kot neke vrste rez?

Nekako tako. Mežikanje lahko primerjamo z montažnimi rezi in drugimi podobnimi zadevami, ki so v resničnem življenju montaži vsaj malo podobne. Dober primer tega so recimo sanje, v katerih se filmski rezi zares dogajajo. V sanjah lahko v enem trenutku sedim za tole mizo, v naslednji minuti pa sem že na letalu.

Takšni koncepti morda niso popolnoma trdni, imajo pa določene potenciale. Predvsem so dobra miselna vaja, zelo podobna temu, kar kot filmski montažer dejansko počneš, saj si moraš nenehno zamišljati stvari, si predstavljati, kako bi film deloval brez določenega lika ali kadra, kako bi kaj izpadlo v drugačnem vrstnem redu. Je neke vrste kritično mišljenje, ki spada v proces montaže.

Koliko svobode ima filmski montažer v procesu svojega dela?

Odvisno je od režiserja, s katerim delaš. O tem rad razmišljam kot o vsakem drugem človeškem odnosu. Nekateri ljudje želijo od tebe več, nekateri potrebujejo manj in dajejo sami več. Enako je z režiserji. Nekateri pričakujejo več umetniškega prispevka, drugi želijo imeti več nadzora. Bistveno je razumevanje, kaj si režiser želi.

Radu Jude je trenutno med najzanimivejšimi romunskimi režiserji, s katerim sodelujeta vse od njegovih filmskih začetkov. Kako je delati z njim?

Zame je najpomembnejši del najinega sodelovanja v tem, da je Radu velika zakladnica znanja. Žene ga neizmerna želja po znanju. Vsakič, ko sodelujeva, mi predlaga kakšne knjige in filme, ki so z najinim projektom tako ali drugače povezani. Vse to, vključno z vsemi diskusijami, ki jih imava, je pomembno vplivalo na to, kako sem se oblikoval v filmskega montažerja, kakršen sem danes.

V kakšnem stanju je romunska filmska industrija glede na to, da se je v zadnjih nekaj letih kar nekaj romunskih filmov uspešno profiliralo na mednarodni sceni, predvsem kar zadeva kratke filme?

Zagotovo je boljše, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Sistem nekako deluje, vendar imamo velik problem z ljudmi, ki bedijo nad sredstvi v romunskem filmskem skladu. Večina njih namreč nima nobene zveze s filmom ali sposobnostjo upravljanja, vodenja tovrstnih zadev. Ne vem, kako so do teh položajev prišli, najbrž prek političnih povezav. Ko si enkrat zaposlen v javnih institucijah, te težko kar tako zamenjajo, četudi si slab v tem, kar delaš, zato si tam praktično do konca življenja. Morali bi ustvariti sistem, v katerem bi delovali ljudje, ki so dejansko dobri v kulturnem menedžmentu, na področjih filma in kinematografije, filmskega arhiviranja in podobno.

Ali delate trenutno pri kakšnem zanimivem projektu?

Ravno sem z Radujem začel montirati nov celovečerni film, ki bo predstavljal njegov pogled na Drakulo. To bo prvi Drakula v romunskem filmu.

Čisto prvi?

Da.

Čudno.

(Smeh.) Res je, glede na to, da mit izvira iz naše države. V preteklosti so sicer posneli romunsko zgodovinsko dramo o vladarju, ki je navdihnil ta mit, ne pa o mitu samem.

Kakšen film bo to – grozljivka, satira, komedija?

Mešanica vsega bo. Film bo precej ironičen. V njem bo Radu seciral mit Drakule v precej različnih zgodbah in potencialnih Drakulah.

Mit Drakule je lociran med Romunijo in Madžarsko, ker je bila Transilvanija del avstro-ogrskega imperija in si ga zato najbrž delimo z Madžari, glede katerih pa nisem seznanjen, ali so o tem že kaj posneli.

Mogoče je res že čas, da Romuni poveste to zgodbo.

Absolutno. Da vzamemo našega junaka nazaj (smeh).