Nuri Bilge Ceylan denimo ne more posneti filma, ki bi trajal manj kot tri ure in se ne bi dogajal v odročnih delih Anatolije; O posušenih travah (Kuru otlar ustune) znova govori o posamezniku na razpotju, v precepu med željami in realnostjo Erdoganove Turčije. Intelektualno zahtevno delo občasno učinkuje kot seminar na temo medčloveških razmerij, ki ga je spisal absolvent filozofske fakultete.

Na srečo Cannes premore stransko sekcijo Štirinajst dni avtorjev, ki je po odličnem otvoritvenem filmu Cédrica Kahna predstavila še dve izjemni deli. Tobogansko komedijo značajev je režiral francoski režiser Michel Gondry, avtor popularne klasike Večno sonce brezmadežnega uma (2004), ki se je po kratkotrajnem izletu v ZDA vrnil v domovino, kjer je ustvarjal z mešanimi rezultati. Z veseljem sporočam, da se s filmom Knjiga rešitev (Le livre des solutions) vrača v polni formi; avtor »knjige rešitev« je filmski režiser Marc, evidentno Gondryjev alter ego, perfekcionist z bipolarno motnjo, ekstremno energični idealist in s kompleksom večvrednosti opremljeni auteur, čigar negledljivi film mu hočejo producenti odtujiti in premontirati po svoje. Marc z zvestimi sodelavkami odpelje računalniški disk z datotekami in na posestvu svoje tete nadaljuje tiranski in solipsistični ustvarjalni proces. Gondry v huronsko smešnih prizorih ustvari histerično predstavo konfliktnega, kompromisom nenaklonjenega in »genialnega« umetnika, pregovornega mavericka v iskanju višjega smotra. Lik Marca je do skrajnosti karikiran, kar pa ne pomeni, da (še posebno letos v Cannesu) ni pretencioznih filmarjev; sodeč po dolžinah in kakovosti njihovih del lahko sklenemo, da na enem mestu še nikoli niso zbrali toliko tri- do štiriurnih filmov, ki kričijo po dobrem montažerju.

Družbena satira o posttrumpovski resničnosti

Sekcija Štirinajst dni cineastov je bila leta 1969 ustvarjena za odkrivanje novih, svežih in divjih talentov. V prvi polovici festivala smo videli tudi ameriški prvenec, ki ustreza vsem parametrom provokativnega filma. Sean Price Williams je po scenariju kritika Nicka Pinkertona posnel Sladki vzhod (The Sweet East), družbeno satiro o vulgarni posttrumpovski resničnosti in variacijo na Alico v čudežni deželi, divjo, občasno nadrealistično in psihedelično popotovanje po topikah sodobne amerikane. Vse se vrti okrog najstnice Lillian (igra jo vzhajajoča zvezda Talia Ryder), ki zbeži od doma, se udeleži študentske zabave, nakar se njena pot po vzhodni obali Amerike izmenično križa s hipsterskimi newyorškimi umetniki (»artivisti«), neonacističnimi srednješolskimi predavatelji in iracionalnimi kulti tako z levega kot desnega političnega pola. Sladki vzhod je občasno zblojen, ohlapno strukturiran, a duhovit in precej nor film ceste, natanko to, kar pričakujemo od filmskega prvenca.