Danes praznuje 90 let Brigitte Bardot, ena najbolj znanih filmskih igralk, utelešenje ženske lepote in seks simbol. Igrala je predvsem svobodne ženske, ki se niso podredile družbenim normam, in takšne, ki so lahko usodne za moškega. Uspešna pa je bila tudi kot pevka. Že pred več kot 50 leti je prenehala nastopati v filmih. Hotela je najti globlji smisel življenja in postala glasna, odločna in pogosto fanatična zagovornica pravic živali. Temu namenja tudi velik del svojega bogastva, ki znaša 60 milijonov evrov. Zdi pa se, da je pozabila na človekove pravice, saj je bila v letih 1997–2000 večkrat kaznovana z globo zaradi žalitev muslimanov.

Odraščala je v bogati konservativni katoliški družini. Mati, ki jo je večkrat oklofutala, ji je izbirala družbo. Dovolila pa ji je, da se je ukvarjala z baletom. Še strožji je bil oče, inženir in lastnik več tovarn. Ko sta s sestro razbili dragoceno vazo, ju je prebičal. Vse to je vplivalo na njeno poznejše mladostno uporništvo. Leta 1950, ko je imela šele 15 let, se je njena fotografija že pojavila na naslovnici znane revije Elle. Že pred tem je bila na prvi avdiciji za film zavrnjena, kar ji je sporočil mladi scenarist, šest let starejši Roger Vadim, sin ruskega emigranta. Zaljubila sta se, a starši so zvezi nasprotovali. Brigitte je poskušala narediti samomor, starši so popustili in mladi par se je poročil. V letih 1952–1955 je Brigitte nastopila v več manjših filmskih vlogah, na festivalu v Cannesu pa je že vzbudila pozornost. Leta 1956 je za film Moj sin Neron postala – in potem tudi ostala – plavolaska. Sicer je rjavolaska.

Junija 1973, ko je bila stara 38 let, se je odločila, da bo prenehala igrati in da se bo posvetila boju za pravice živali.

In Vadim ustvari BB

Leta 1956 je Vadim kot scenarist in režiser z njo v glavni vlogi posnel film In bog je ustvaril žensko. Pri snemanju je svoji 21-letni ženi omogočil, da je igrala samo sebe. Rekla mu je: »Ne igram, takšna sem.« Film je v francoski javnosti, ki je bila tedaj še zelo konservativna, povzročil zgražanje in jezo. Navdušeni pa so bili režiserji novega vala, Jean-Luc Godard, François Truffaut in Claude Chabrol, ki so bili prepričani, da je Brigitte zelo dobro odigrala dekle tedanjega časa. Prvič se je zgodilo, da je ženska v filmu zelo jasno izrazila željo po spolnosti in uporabila svoje telo za uresničenje same sebe in za dosego svobode. Prvič je bila ženska golota prikazana v službi spolnosti.

V kinematografih po Franciji film, ki so ga četrtino cenzurirali, sprva ni naletel na navdušenje. Drugače je bilo v Angliji, Nemčiji in ZDA, kjer je nadškof Lake Placida – v slogu našega škofa Jegliča v zvezi s Cankarjevo pesniško zbirko Erotiko – poskušal kupiti vse vstopnice, da nihče ne bi videl filma. S tem filmom se je začel vzpon Brigitte Bardot, končala pa se je njena zveza z Vadimom. Na snemanju se je namreč zaljubila v Jean-Louisa Trintignanta in Vadim je bil v neprijetnem položaju, ko je moral snemati ljubezenske prizore med njima.

Že leta 1957, ko je Trintignant služil vojaški rok, je prekinil zvezo z njo, ker je izvedel, da se dobiva z drugim. Leta 1959 se je Brigitte poročila z Jacquesom Charrierem, potem ko sta igrala glavni vlogi v filmu Babette gre v vojno. Z njim je zanosila, a ni hotela otroka. Z Vadimom je zanosila dvakrat in obakrat naredila splav. Tokrat ji tudi zaradi nasilnega moža, ki je hotel imeti otroka z njo, noben zdravnik ni hotel pomagati narediti splava (ki je bil v Franciji prepovedan vse do leta 1975). Njena nosečnost je bila »prava nočna mora« tudi zaradi agresivnosti novinarjev, ki so se pogosto preoblekli v zdravnike. Januarja 1960 je rodila Nicolasa. Ni ga bila vesela, dejala je, da nima materinskih čustev. Zanj so skrbeli stari starši po očetovi strani, z mamo pa včasih tudi po več let ni imel stika.

Brigitte je nato na svoj 26. rojstni dan, predvsem zaradi pritiska medijev, skušala narediti samomor. Zaužila je uspavalne tablete in si prerezala žile. Reševalni avtomobil, ki jo je nezavestno peljal v bolnišnico, je imel težave, ker so ga ustavljali paparaci. Ko je okrevala, je začela zvezo z največjo ljubeznijo svojega življenja, tri leta mlajšim Samijem Freyem, glavni vlogi pa sta igrala v filmu Resnica. O njem je dejala: »Redko kdo je tak kot on, tako obziren, čustven, tesnoben in učen. Dolgo je ostal moški mojega življenja.« A že leta 1963 jo je pustil. Sledil je nesrečni zakon z nemškim milijonarjem in plejbojem Gunterjem Sachsom, nato več kratkih zvez.

Poklic igralke se ji je zazdel smešen

Junija 1973, ko je bila stara 38 let, se je odločila, da bo prenehala igrati in da se bo odslej posvetila boju za pravice živali. Poklic igralke se ji je nenadoma zazdel nekoristen in smešen. Med snemanjem zadnjega filma naj bi jo k tej odločitvi spodbudila umirajoča koza. Pozneje se je spominjala večerje s člani ekipe, ko jim je sporočila, da je to njen zadnji film. »Vsi so mislili, da sem preveč popila. A odločila sem se za živali. Zelo težko je prenehati snemati filme, če si Brigitte Bardot. A morala sem dati drugim, živalim, to, kar je bilo meni dano vse moje življenje.« Tako je zavrnila vlogo v filmu, v katerem bi nastopila z Marlonom Brandom.

Odtlej je trdila, da nikoli ni bila igralka z vso dušo in da se je z navdušenjem lotila boja za pravice živali. »Nikoli nisem prejela toliko pisem kot zdaj, tudi takrat, ko sem bila na vrhuncu filmske kariere, ne. Pišejo mi predvsem mladi, stari od sedem do dvajset let. Najbrž ne poznajo nobenega mojega filma in zanje nisem seks simbol, ampak simbol varovanja živali,« je izjavila. Postala je vegetarijanka. Leta 1999 je denimo napisala javno pismo kitajskemu voditelju Jiang Zeminu z obtožbo, da na Kitajskem »mučijo medvede in pobijajo zadnje tigre in nosoroge, da bi izdelali afrodiziak«. Leta 2001 je namenila 120.000 evrov za potepuške pse v Bukarešti, kjer naj bi jih bilo kar 300.000.

Leta 1992, ko je bila stara 57 let, je v Saint-Tropezu spoznala Bernarda d'Ormala, industrialca in svetovalca Jean-Marieja Le Pena, voditelja skrajne desnice. Še isto leto sta se poročila in še vedno živita skupaj v Saint-Tropezu na Azurni obali. 

Priporočamo