Sestri September in July sta nenavadni najstnici, močna simbioza, takšna, ki izumi svoj lastni (vedenjski) jezik, a hkrati zelo različni: July je introvertirana in plašna, September, starejša deset mesecev, je uporniška in zaščitniška, celo gospodovalna do sestre, ki jo nenehno kroti z ukazom »September reče«; tako se glasi tudi izvirni naslov tega prvenca francoske režiserke Arian Labed, v Sloveniji sploščen v banalni Sestri. Mama, samska in ljubeča do hčera, se otepa depresije. Oče odsoten.
Ko v šoli dokončno poči, se odselijo v babičino hišo v obmorski irski vasi. Tukaj se stanje le še slabša: sestri vse bolj zapadata v samoizolacijo, mama se prepušča depresiji in alkoholu.
Film, ki je nastal po romanu Daisy Johnson, izvrstno prikazuje povezanost sorojenk, ki se, vsaka na svoj način neprilagojeni, soočata z neusmiljenostjo šolskega okolja in sistema, ki ju ne zna vključiti, dejstvo, da sta po mami indijskega rodu (»ne brijeta si pazduh!«), stvari le še poslabša. A šele v podeželski osami se stanje zaostri v blodnjavost, odprti konec pa zamaje tudi samo »realnost« dogajanja. V prvi vrsti je to izvrsten film o ranljivosti in izgubljenosti najstnic, o nemoči staršev in ignoranci sistema, hkrati pa je v njem tudi humor in veliko vznikov ljubezni in naklonjenosti, vsemu navkljub.
Tanja Lesničar Pučko
Na pragu odraslosti
Ko se zadnje poletje pred odhodom na univerzo sedemnajstletna Sam z očetom in njegovim sveže ločenim prijateljem Mattom iz New Yorka odpravi na tridnevni izlet v gorovje Catskill, je jasno, da stvari ne bodo šle po planu. A režiserka India Donaldson, ki z Dobro ustvari tenkočuten in zrel prvenec, trenja, ki se sredi gozdnih poti in veličastnih razgledov vzpostavijo med protagonisti, gradi potrpežljivo in počasi. Njihova dinamika je navsezadnje dinamika neravnovesja med nezrelima, zagrenjenima odraslima moškima in kvir najstnico, ki stoično prenaša njune neslane boomerske šale, nostalgično obujanje preteklosti in samopomilovanje sedanjosti. Kot dobra hči in sopotnica ju med taborjenjem tiho posluša ter le občasno pikro in pronicljivo prekine njune monologe. Takrat prvič začutimo razpoko v njenem odnosu z očetom, ki pod prijateljsko fasado skriva pasivno-agresivne opazke, zamere in razočaranja; navsezadnje se njihovo potovanje že skorajda sklene, ko oče njenemu življenju prvič nameni kakršno koli zanimanje. Kako je, se veseli faksa? A na tej točki je za vzpostavitev – ali popravitev – odnosa že prepozno: Matt je namreč večer poprej prestopil mejo in oče, namesto da bi hčerki stopil v bran, izbere edino pot, ki jo pozna: nesprejemanje odgovornosti in izogibanje problemu. Kar film mojstrsko sklene v subtilen epilog, v katerem so vsa čustva upovedana brez besed; na obrazu Lily Collias, ki na pragu odraslosti spozna, kaj pomeni biti ženska v patriarhatu.
Veronika Zakonjšek
Temačen portret depresije
Navajeni smo že, da Veronika Franz in Severin Fiala, režiserja grozljivk Lahko noč, mamica (2014) in Koča (2019), rada snemata filme v gozdu. Tudi njuna Hudičeva kopel se dogaja v nekem lepem in odročnem gozdu Zgornje Avstrije sredi 18. stoletja, v katerem se – pričakovano – zgodijo nelepe stvari. Začne se šokantno, z detomorom; neka ženska z vrha slapa odvrže dojenčka, preostanek filma pa nato služi temu, da gledalci razvozlamo pomen prvotnega prizora. Spremljamo Agnes, globoko verno žensko, ki si po poroki želi spočeti otroka. A problem je, da Wolf, njen mož, v spalnici ne pokaže interesa. Zdi se, da so mu všeč fantje. Življenje v gozdni skupnosti, kjer se, ko se ne dela, moli, ji za nameček greni ukazovalna tašča. »Si zmolila očenaše« in »Bogu ne bo všeč, če ne boš kuhala možu« jo slišimo. Med drugim. Vse skupaj ne deluje dobro na psihološki profil protagonistke, ki se začne umikati vase in svet obskurnih ritualov. Hudičeva kopel je srhljiv dokument tega, kaj se zgodi ženski, ko se srečajo duševna bolezen, patriarhat in verska dogma. Je pa tudi film, ki je boleče počasen. Film, ki se ga primerja z Eggersovo Čarovnico (2015), a ne premore magnetičnega vzdušja filma v primerjavi. Film s pretresljivo, tudi aktualno tematiko o veri in ženskah v njej, oprto na resnične zgodovinske zapise, ki najprej zagrabi gledalca za goltanec, a nato zašepa v izvedbi, zaradi česar prvotni prijem v nadaljevanju popusti.
Anže Lebinger
