Letošnja žirija, ki ji je predsedovala igralka Kristen Stewart, je zlatega medveda podelila edinemu dokumentarnemu filmu med devetnajstimi naslovi glavnega tekmovalnega programa, francosko-japonski koprodukciji Sur L'Adamant priznanega dokumentarista Nicolasa Philiberta.
Vsi v istem svetu
Predsednica žirije Stewartova je v uvodnem govoru pojasnila, da gre za mojstrsko izdelan film, ki je zarezal v prav vsakega izmed članov žirije in med njimi sprožil poglobljena vprašanja o temah, ki jih naslavlja. Gre za pretresljivo observacijsko študijo dnevne klinike na splavu Sene v središču Pariza, kjer čas preživljajo ljudje z duševnimi motnjami. Philibert tukaj s prisotnostjo svoje kamere briše meje med pacienti in zaposlenimi, razbija klišeje, zavrača stigme ter nam nevsiljivo prikazuje, kako smo vsi del istega sveta.
Režiser Philibert v polju dokumentaristike deluje že štirideset let, zato je bil ob zmagi ganjen, da dokumentarni film končno dobiva prepoznavnost umetniškega dela, enakovrednega igrani formi. Veliko nagrado je medtem prejel eden najtopleje sprejetih filmov festivala Rotter Himmel nemškega režiserja Christiana Petzolda, nagrado žirije pa portugalska drama Mal Viver Joãoja Canija o propadajočem obmorskem hotelu, ki tiho absorbira travme žensk treh generacij, ujetih v njegove tesnobne prostore.
Svetlobni sprehodi
Eno lepših presenečenj je predstavljal tudi srebrni medved za izjemni umetniški dosežek, ki ga je za svoj prispevek k filmu Disco Boy prejela francoska direktorica fotografije Hélène Louvart. Ta v filmu ustvari hipnotično vzdušje, ki najde svetlobo in gib tudi v trenutkih, ko se prizori nočnih spopadov zgrnejo v popolno temo, in ki s premišljenimi barvnimi prehodi ustvarja zrcalno sliko dveh vzporednih svetov goreče afriške delte in podzemnega pariškega kluba.
Gledalce, ki so z glasovanjem odločali o zmagovalcih programske sekcije Panorama, je najbolj prepričal igrani triler Siro režiserke Apolline Traoré o nomadski ženski, ki ob napadu islamističnih teroristov zbere nadnaravne moči in film zapelje v pretresljivo zgodbo o boju za preživetje, ki se bere kot feministični kontrapunkt trenutnemu medijskemu poročanju iz Burkine Faso.
Med dokumentarnimi filmi pa je slavil črno-bel portret črnske transskupnosti spolnih delavk v New Yorku in Georgii, izjemen Kokomo City trans režiserke in glasbene producentke D. Smith, ki gledalcu ponudi pronicljivo in boleče iskreno analizo pripadnosti in identitete znotraj ameriške črnske skupnosti. Gre za živahen filmski portret, ki z biografskimi kolaži obračunava s tabuji in fetišizacijo transskupnosti in spolnega dela ter kljubovalno spodkopava belske, heteronormativne predpostavke o tej marginalizirani, pogosto nevidni skupini ljudi.
