V prvih prizorih vidimo sredi dreves Kieferjevo instalacijo belih mavčnih krinolin, izpraznjenih »vsebine«, torej ženske, ki jim je z različnimi dodatki nakazal glave. Kamera, ki potuje med njimi, nam jih s 3D-tehniko približuje in odmika, glasba pa temu uvodnemu sprehodu po Kieferjevih dvoumnih svetovih daje meditativen ton. (Za izjemno glasbeno podlago je v filmu poskrbel Leonard Küßner.)
Nato nas Wenders popelje skozi umetnikovo življenje: povojno otroštvo, polno ruševin, a tudi svetlih travnikov, ki mu sledi študij umetnosti na šoli, kjer takrat med drugimi poučuje Joseph Beuys. Vztrajno prebira pesmi judovskega pisatelja Paula Celana – zvočni posnetek njegovega psalmičnega deklamiranja pesmi slišimo v filmu. Kiefer tudi skozi njegovo poezijo odpre temo holokavsta v vseh njegovih razsežnostih.
Kot mladeniča ga vidimo v brunarici sredi gozda, kjer prvič spontano, organsko poveže arhitekturo in slikarstvo, to pa pozneje postane temeljni princip njegovega delovanja – arhitektura je vedno del umetnine, ki jo razstavlja. Njegovi studii v Nemčiji in Franciji so njegovo delo. Najprej pregradi, dogradi ali predela zgradbe, nato vanje naseli delavnice, slike, kipe. Naseli sebe. Arhitektura tako izpolnjuje zahteve njegovih skulptur in slik, te se prilagajajo arhitekturi. Največji njegov »muzej« je v južnofrancoskem mestecu Barjac, kjer se iz dvorane v dvorano vozi s kolesom.
V teh ustvarjenih galerijah vidimo Kieferja slikati in kipariti, kakšno delo tudi uniči ali pa ga umesti v dialog z okolico. Ustvarja postavitve, postavitve zase, kajti dostop vanje je namenjen le redkim. Wenders nam jih tako pokaže s svoje privilegirane pozicije obiskovalca, njegova izbira 3D-tehnike je hkrati presenetljiva in najbolj logična odločitev, če naj gledalec dobi resničen vpogled v razsežnosti kiparja oziroma arhitekta in njegovih projektov. Dve leti Wenders tke to izjemno filmsko tkanino, nam skozi vseobsegajoče tridimenzionalno oko kaže Kieferja pri delu in ob razmisleku, pri razlagah in v premolkih: vidimo ogromne hale z ogromnimi platni, polepljenimi s suho travo, ki jo zažiga, da ustvari učinek pogorišča, vidimo ga med dolgim nizom knjižnih polic, kjer preučuje vse, kar je povezano z umetnostjo, in potem ga vidimo premetavati ogromne razmočene, debele stare knjige, ki nato otrdijo v skulpturo, vidimo ga s kladivom in ognjem, vidimo arhitekturo, visoke zidove z okni (kot bi stali na zaporskem dvorišču), a nekje visoko zgoraj spet stojijo krinoline. Vidimo čudne predore, ki spominjajo na frontne jarke, le da so ti začuda svetlejši, rumeni, medtem ko so sončnice na njegovi repliki Van Goghove slike podoba pogorišča.
Ta svojska estetika je okvir, znotraj katerega Kiefer nenehno prevprašuje etična vprašanja, kot mu jih je zastavila izkušnja (post)nacistične Nemčije, na katera je v 60. letih odgovarjal tudi s provokacijami – na fotografijah ga vidimo na različnih krajih nekdanjih zločinov v performativni drži z dvignjeno desnico (a morda z mičkeno drugače obrnjeno dlanjo). Sicer pa so njegova razmišljanja redko decidarna, ker se vedno zaveda kompleksnosti teme, ker je v njem temeljni dvom o tem, kar je, kar smo ali pa bi lahko bili, ki ga precizno izrazi z besedami: Ne vem, kaj bi bil, če bi bil med vojno odrasel človek.
Anselm
Režija: Wim Wenders
Kje: Kinodvor
Ocena: 5/5
