V prvih prizorih vidimo sredi dreves Kieferjevo instalacijo belih mavčnih krinolin, izpraznjenih »vsebine«, torej ženske, ki jim je z različnimi dodatki nakazal glave. Kamera, ki potuje med njimi, nam jih s 3D-tehniko približuje in odmika, glasba pa temu uvodnemu sprehodu po Kieferjevih dvoumnih svetovih daje meditativen ton. (Za izjemno glasbeno podlago je v filmu poskrbel Leonard Küßner.)

Nato nas Wenders popelje skozi umetnikovo življenje: povojno otroštvo, polno ruševin, a tudi svetlih travnikov, ki mu sledi študij umetnosti na šoli, kjer takrat med drugimi poučuje Joseph Beuys. Vztrajno prebira pesmi judovskega pisatelja Paula Celana – zvočni posnetek njegovega psalmičnega deklamiranja pesmi slišimo v filmu. Kiefer tudi skozi njegovo poezijo odpre temo holokavsta v vseh njegovih razsežnostih.