Murakamijeve zgodbe nas v avtorjevem značilnem literarnem slogu potopijo v vrtinec tesnobe in osebne introspekcije, ki ju med tremi ohlapno povezanimi protagonisti v Tokiu leta 2011 sprožita uničujoč potres in cunami. Kar sledi, je edinstveno plastenje magičnega realizma, absurdnih situacij ter subtilnega brisanja meja med fiktivnim in resničnim; elementov Murakamijeve literature, ki so se do zdaj spretno izmikali filmskemu jeziku.
Seveda ne gre za prvo ekranizacijo njegovih zgodb: med nedavnimi priredbami najdemo Požiganje južnokorejskega režiserja Lee Chang Donga, prirejeno po kratki prozi iz zbirke zgodb Slon izginja, ter japonsko uspešnico Drive My Car Rjusuka Hamagučija. A če so bili omenjeni filmi ustvarjeni po zgodbah, ki se dosti očitneje nagibajo v polje realizma, animacija pred nami razpre brezmejno dimenzijo magičnosti in absurda. Prepletene zgodbe nas tako v grobem popeljejo čez različna doživljanja prelomnega dogodka, ki med pasivnimi, v službi in osebnem življenju nesrečnimi ter osamljenimi protagonisti sproži eksistencialna vprašanja, na katera film nikoli ne poda odgovora. A v čudaški družbi antropomorfne žabe, ki suvereno citira Nietzscheja, smrtonosnega podzemnega črva, ki napoveduje popolno uničenje že tako razsutega in travmatiziranega mesta, izginjajoče modre mačke in možica, ki ljudem izpolnjuje faustovske želje, razrešitev njihovih težav niti ni ključna. Nenavadne interakcije jim pomagajo priti vsaj do majhnih spoznanj o sebi, svojih odnosih ali službi; in včasih je že to dovolj.
Zvočna kulisa
Film o naravni katastrofi, razpadanju zakona, depresiji, mladostniških željah, neizkoriščenem življenju in shizofreniji se tako skozi preplet zgodb, oseb in situacij spleta v čudovito animacijo, za katero so bili ljudje sprva posneti v živo. Njihove obrazne poteze, izrazi, geste in govorica telesa so naknadno 3D-modelirani ter sličico po sličico animirani. 2D-slog animacije, ki se pojavlja v ozadju protagonistov, medtem vzpostavlja vizualni kontrast prosojnih figur in oblik brez okvirjev. Kot je značilno za Murakamijeve prvoosebne pripovedi, v katerih nas v globine človeške notranjosti nosi tok zavesti, tudi sama slika sugerira nekakšen liminalni prostor; tavanje med sanjami, prividi, strahovi in domišljijo ter budnim življenjem. Földes – eden redkih, ki so od Murakamija pridobili pravice za adaptacijo – tako ustvari čudovit filmski približek avtorjevim literarnim svetovom, v katerem ne umanjka niti element glasbe: če so Murakamijeve zgodbe vselej polne jazza in glasbenih referenc, je Földes skladatelj, ki zna te reference preliti v pravo zvočno kuliso.
