Oče francoskega igralca Alaina Delona, ki je globoko zaznamoval ne le francoski, ampak evropski film, je bil direktor kina, kar je zabavna podrobnost, če pomislimo, kako je sin kasneje zaznamoval film. Pri petih letih so se starši ločili in ga prepustili rejniški družini. Očim je bil zaporniški paznik, ki je kmalu umrl, Alaina so poslali v katoliško semenišče, nato je delal v mesnici in načrtoval pobeg v Chicago.

Alain Delon je bil v mladosti bolj ko ne otrok ulice, kar se kasneje še kako pozna v njegovi posebni, včasih nedoumljivi filmski igri; kritiki so ga pogosto primerjali z Jamesom Deanom in Alanom Laddom. Pri sedemnajstih se je ta zbegani fant prijavil v vojsko, zalotijo ga pri kraji, premeščen je v Saigon, tam ukrade džip, v zaporu preživi skoraj leto dni, odpustijo ga iz vojske in vrne se v Pariz, kjer kroži med Pigallom in Montmartrom.

Šele srečanje z igralko Brigitte Auber, ki je igrala v Hitchcockovem filmu, ga odmakne od sveta revščine, tatvin, vojske, prostitucije in marginalcev in ga premesti v svet filma. A o filmu ne ve nič, zato režiser Yves Allégret, ki mu ponudi prvo vlogo, zmedenemu pred kamero, svetuje: »Ne igraj, živi.« Delon je kasneje povedal, da so bile to besede, ki so ga odrešile.

Slava

Odtlej je njegova slava le rasla. Njegov lepi obraz, kombinacija zasanjanih modrih oči in temnih las, je v hipu razprodal nov parfum, njegova eksplozivnost, upornost in »neberljivost« pa postopoma tudi kinodvorane, pa naj je igral »ledeno hladnega angela«, zlikovca, ljubimca ali nekaj vmes. Filmi, kot so Viscontijeva Leopard ter Rocco in njegovi bratje, Loseyev Gospod Klein, v katerem igra z Jeanne Moreau, Derayev Bazen, v katerem je partnerica Romy Schneider, so postali klasika; z Romy Schneider je leta 1961 igral tudi v gledališki predstavi Škoda, da je kurba, ki jo je ravno tako režiral Luciano Visconti. Večkrat je Delon sodeloval tudi pri scenarijih, na primer pri Gospodu Kleinu in v Cavalierovem Uporniku.

Gledališče

Večina kritikov verjame, da je Alain Delon najboljše vloge odigral v burnih v 60. in 70. letih, v obdobju slave in škandalov. Čeprav je filme snemal tudi kasneje, vsega skupaj je igral v devetdesetih, je odtlej predvsem utrjeval svoj sloves in navzočnost v popularnih medijih. V zadnjem filmu iz leta 2019 je igral samega sebe.

Ves čas je sporadično igral tudi v gledališču, sprva z velikim uspehom. A teater ima to past, da je treba vlogo vzeti resno vsakič znova, ne kot v filmu, le do najboljšega posnetka. Kdor ga je kdaj videl na odru v slabi koži, do grla v »šmiru«, kot se temu reče v teatrskem žargonu, je gotovo kot jaz odšel iz dvorane dvojno žalosten: zaradi slabe predstave in zaradi izgube mita, ki so ga ustvarile njegove najboljše filmske vloge. Kritiki so mu sicer pogosto prizanašali, a se je našel Švicar, ki je o Švicarju Delonu (ta je pridobil švicarsko državljanstvo) uvodoma napisal, da je igralec že ob prihodu na oder dvignil roke in se klanjal kot kakšen boksar.

Razmajan mit

Njegov mit je bil pravzaprav od vsega začetka v nevarnosti, ki je naraščala z razvojem medijev: preveč prestopov zakona, sumljivih rabot, preveč mizoginije, preveč finančnih mahinacij, domnevne povezanosti s korziškim mafijcem, stav na konjskih dirkah, tožarjenj po sodiščih, tudi z lastnimi otroki iz različnih zakonov. (Kar nas miceno spomni na Gerarda Depardieuja, še enega velikega francoskega zvezdnika, ki ga pravkar preiskujejo zaradi spolnih zlorab.) Preveč zvezdništva očitno škoduje, povzroči lahko tudi izgubo kompasa, kakršna je bila tista leta 2013, ko je ob kampanji za istospolno poroko Delon razložil, da bi bila takšna poroka »protinaravna«. Kot bi pozabil, kateri najboljši režiserji so mu dali priložnost.

Že veliko prej pa je buril francosko javnost s podporo Jean-Marie Le Penu, s katerim sta se spoznala v Vietnamu. Ta podpora je seveda zdaj ponovno zaodmevala tudi v luči nedavnih francoskih volitev, na katerih so se Francozi uprli Le Penovi hčerki, Marine Le Pen.