Dvorana je bila napolnjena v primerljivi meri, kot so te čase obljudene bolje obiskane tekme ljubljanske Olimpije. Zaznavno, pa vendar ne povsem, od znanih košarkarskih imen so se prireditve udeležili Boris Gorenc, Slavko Kotnik, Jasmin Hukić, Janez Drvarič, Zmago Sagadin, Aljoša Žorga, Jure Zdovc in Peter Vilfan. Slednji je v izjavi pred ogledom filma Petrovića opisal z besedami: »Lahko rečem, da smo vsi mi, vključno z menoj, imeli košarko neizmerno radi, a Dražen jo je imel rad še nekoliko bolj.«
V tem duhu se film tudi začne. S Petrovićevim otroštvom in odraščanjem v rodnem Šibeniku. Kot uvod v prikaz filma se je zgodil krajši kviz z desetimi vprašanji iz njegovega življenja, v katerem so po mobilnih telefonih tekmovali gledalci v dvorani in ki je potrdil, da življu niso skrivnost niti odgovori na vprašanja, kot je denimo, kolikšno je bilo Petrovićevo povprečje doseženih košev v njegovi najboljši NBA-sezoni. Torej 22,3 koša. A tudi za tako dobro seznanjene je bila novost, kako zelo so Petrovićevi starši, predvsem oče, sinu sprva nasprotovali, da bi igral košarko, in ga poskušali usmeriti v igranje kitare.
Rdeča nit filma so Petrovićeve različne ljubezni
Če uvodni del gledalca navede na pričakovanje, da bo gledal mladinski športni film, se pripoved iz romantičnega otroštva kaj kmalu preseli v leto 1984, ko je tedaj že uveljavljeni Petrović iz matičnega kluba Šibenka prestopil v zagrebško Cibono. Po ogledu filma je marsikdo menil, da je bil prav del, ki je govoril o njegovi mladosti, najboljši, pri čemer je te dni v obtoku tudi intervju Zorana Slavnića, beograjskega košarkarskega zvezdnika in tistega trenerja Šibenke, ki je Petrovića še kot kadeta (in še ne mladinca) pridružil prvi ekipi in mu kot najstniku omogočil igranje v prvi jugoslovanski ligi. »Ne vem, zakaj in kako, ampak tudi tokrat so me pozabili omeniti,« se je v minulih dneh na film odzval Slavnić. Prav tako se zgodba ne dotakne igranja v jugoslovanski reprezentanci, resnici na ljubo je tudi njegovo igranje v hrvaškem dresu deležno postranske omembe. Rdeča nit filma je njegovo ljubezensko razmerje z dekletom in ljubezen do košarkarske žoge.
Ljubo Zdjelarević, eden od producentov in soavtorjev filma, ki ga je režiral Danilo Šerbedžija, je o tem povedal naslednje: »O Draženu bi lahko posneli TV-serijo, vendar smo se odločili tematizirati njegov lik zunaj terena, in to nam je olajšalo delo. Hoteli smo pokazati odnos z bratom in starši, prav tako smo želeli tematizirati njegov ljubezenski odnos z Renato, kajti zanj je bila na prvem mestu košarka. To je film o različnih ljubeznih.«
O intimi Dražena Petrovića se je malo vedelo tako za časa njegovega življenja kot po njegovi smrti. Vedelo se je za razmerje s Sanjo Doležal, torej pevko Novih fosilov, kaj več pa ne, medtem ko mesto ključne partnerice v filmu pripade Renati, s katero je razmerje prekinili, potem ko je prestopil v NBA k New Yersey Netsom. Obenem ga film zasebno predstavlja kot vedrega ter k šalam in potegavščinam nagnjenega mladeniča, kar je vtis, ki ga je bilo v njegovih dejanskih intervjujih in javnih nastopih težko dobiti. »Da, javno je vzdrževal distanco, govoril v malodane knjižnem jeziku in dajal vtis introvertiranosti, zasebno pa je bil oseba, ki je s soigralcem Franjem Arapovićem ob neki priložnosti šel tekmovat, kdo bo v prvi prestavi hitreje prepeljal razdaljo med kavarno Kavkaz in dvorano na Tuškancu. Ves čas se je družil z ljudmi in bil med njimi, bil je zabavljač, obenem pa ne gre pozabiti, da je bil ves čas med najmlajšimi oziroma obkrožen s pet ali več let starejšimi soigralci. On se je košarko igral, da bi se lahko igral, pa moraš biti zabaven,« je dejal Domagoj Nižić, glavni igralec, ki se je na vlogo pripravljal tako, da je govoril z ljudmi, ki so bili Petroviću tako ali drugače blizu. Vključno z Renato, ki živi odmaknjeno in javnosti neizpostavljeno življenje.
Film je zbrane zadovoljil. Tudi tiste, ki so na ogled prišli s predsodkom, češ da naj bi bili košarkarski prizori neprepričljivi, če še enkrat povzamemo Vilfana, pa je uspešno povzel Petrovićevega duha. Njegovo presežno strast in ljubezen do košarke. Ali kot bi dejal Slavnić: »Ni bil suhi talent, ampak sta ga krasila ambicija in delavnost. Afro frizura in sijoče oči.«
