Vam je zmanjkalo idej, kam med počitnicami še peljati svoje najstnike? Vas mika v kinu videti film Deadpool in Wolverine, a kolebate, ali je to res najboljša ideja za skupen ogled? Ne skrbite, v tretjem Deadpoolu ni ničesar takšnega, česar mularija še ne bi videla na širnem internetu. Kanadski zvezdnik Ryan Reynolds je kot gobčen superjunak z najlepšimi stegni v Hollywoodu tudi v tretje politično nekorekten, vulgaren in ultranasilen, a pod črto good guy. Edina pomembna razlika je, da so ga prvič z omejitvijo »samo za polnoletne« vred vtaknili v Marvelov filmski svet, potem ko je Disney pred petimi leti finančno dokončno popapcal še 21st Century Fox, kjer so doslej razpolagali z avtorskimi pravicami. Deadpool pričakovano tudi pod novim lastnikom starostno oznako upraviči po vsega nekaj minutah, ko v otvoritveni špici ob glasbeni kulisi boybenda NSYNC kot domine podira slabe fante, vmes pa tradicionalno razbija četrti zid oziroma gledalce nagovarja neposredno v kamero, kot temu rečemo v lepi slovenščini.
Nekateri so bili ob šestletni pavzi od zadnjega filma sicer že nekoliko črnogledi glede novega nadaljevanja, a nihče ni zares verjel, da Disney ne bi privolil v superherojski film za odraslo publiko. Deadpool, ki so mu takrat še Foxovi kravatarji prižgali zeleno luč šele po ducat let Reynoldsovega moledovanja, je namreč že zdavnaj potrdil franšizni potencial. Prva dva filma iz let 2016 in 2018 sta s prodajo vstopnic skupno zaslužila več kot milijardo dolarjev in pol, tretji, ki je filmsko obudil Wolverina v izvedbi odličnega Hugha Jackmana, pa se po rekordnem otvoritvenem koncu tedna že bliža tretjini tega. Nadaljevanja čez lužo napoveduje box office, kdo pa drug. Če je bil torej Deadpool pred osmimi leti filmček, za katerega smo lahko bili veseli, da je sploh izšel, danes serija šteje denar, kot ga je nekoč v De Palmovem Brazgotincu Al Pacino. Tudi zadnji film so seveda poleg klasičnega filmskega napovedovanja briljantno tržili v oglasih za nemške superge, nizozemsko pivo, ameriški kečap, ocvrte tortilje in Sanjsko žensko.
Ja, Reynoldsov Deadpool je bolj kot vsi drugi dekleta in možje v oprijetih pajkicah tipičen junak digitalne, internetne, intermedijske dobe – je vsepovsod naenkrat. V reklamah, kinu, na facebooku, instagramu in tiktoku. O njem tvita tudi Taylor Swift. Še naprej je manifestacija in subverzija sodobne popkulture. Korektno nekorekten, primitiven in progresiven, kvirovski kot pariška olimpijada. Kot tak je tretji del še bolj kot prva dva dela velikoplatenski standup, v katerem si govoričenje, referenciranje in metafilmsko mežikanje še za stopnico bolj podrejajo filmsko strukturo in štorijo. Ta sicer ideje, koncepte in pripovedne ovinke tokrat črpa iz Disneyjeve serije Loki, kar pomeni še en superherojski film, ki v osrednjem registru operira s filmskim večvesoljem. Kot tak je najnovejši Deadpool s pripovednega vidika najšibkejši del serije doslej in ima sploh v uvodni tretjini izrazite težave s filmskim tempom, ki ga opazno prekinjajo vsebinska pojasnila dogajanja.
Deadpool, ki gradi na drugačnosti, celo nišnosti znotraj žanra, čeprav seveda že od samega začetka sodi v mainstream, z vključitvijo v Marvelovo filmsko vesolje skratka le še potrjuje, da je del točno določene producentske in ekonomske logike velikih franšiz. A hkrati je novi del tako kot že oba pred njim tudi izrazito zabaven, igriv in komičen film. Eden tistih redkih, ki s parodiranjem, satiriziranjem in norčevanjem iz vsega živega redko zgrešijo. Vsi ti gegi so še naprej skrbno izbrani, izpiljeni in aktualizirani za okus modernega občinstva, da ga lahko gledajo tako »geeki« kot tisti, ki so zgolj naveličani novodobnega čistunstva. Povedano drugače: čeprav se Deadpool trži za polnoletno publiko, je v resnici za vse tiste, ki so sicer odrasli po časovnih metrikah, a v njih še živi najstniška duša, ki se rade volje prepusti nezrelim, vulgarnim, moralno oporečnim vicem. Ta bazen je velik, Deadpool tudi v tretje ne brcne mimo, Madonna pa je znova in. Ne verjamete? Preverite v kinu.
