Film Jutri je še en dan (C'è ancora domani) se je lani na italijanske lestvice gledanosti povzpel kot pravi mali čudež. Režijski prvenec Paole Cortellesi, ki se podpisuje tudi pod scenarij in glavno žensko vlogo, je v kinematografih pometel z vso konkurenco ter kljub maniji Barbenheimer v Italiji postal najbolj gledan film leta – pa tudi najbolj gledan film vseh časov, pod katerega se podpisuje režiserka. Film o povojnem Rimu, razredni razslojenosti in odnosih med spoloma je bil minuli teden premierno prikazan na ljubljanskem gradu, kmalu pa prihaja tudi na redni spored domačih art kinematografov.
Film se odpre v skromni, utesnjeni spalnici pritličnega stanovanja, kjer odgovor na ženin »dobro jutro« prileti v obliki težke klofute. Delia, navajena moževega nasilja, ob tem skorajda ne trzne; otopelo si obleče predpasnik, pripravi zajtrk in otožnega pogleda sprejema nadaljnje verbalne žaljivke, dokler v stanovanju končno ne potihne ter ji odsotnost moža in otrok dovoljuje, da lahko dom tudi sama za nekaj ur zapusti. Pohiti v trgovino, pa na tržnico in naprej do različnih družin in obrtnikov, za katere opravlja priložnostna in podplačana dela, dokler se zvečer rutina ne ponovi: možu preda ves zasluženi denar in poprime za neplačano gospodinjsko delo, ki ga dopolnjujejo nova epizoda žaljivk, odkrit prezir otrok in neizogibne večerne »batine« – te se v ironičnem preigravanju forme prelijejo v komičen ples ob spremljavi pop ljubezenske balade. V črno-belo fotografijo, ki spomni na klasike italijanskega neorealizma Vittoria De Sica, Federica Fellinija in Roberta Rossellinija, pridih modernosti tako vdira predvsem prek zvočne kulise, ki nas opominja, da gledamo sodoben film, postavljen v preteklost; v Italiji se femicid navsezadnje še vedno zgodi vsakih 72 ur, ta pa pomeni zgolj vrh ledene gore intimnopartnerskega nasilja.
Italija je ločitev zakonske zveze legalizirala šele leta 1975, a leta 1946, ko so ulice Rima še zmeraj okupirali ameriški vojaki, je italijanski patriarhat pretresla druga tektonska družbena sprememba: ženskam je dodeljena volilna pravica. Delia zato na dom prvič prejme pošto na svoje ime – volilni list za referendum. Tega pred možem skriva kot ljubezensko pismo svoje mladostniške simpatije; avtomehanika, s katerim občasno izmenjata nekaj besed in dolgih pogledov, ko si skupaj odlomita košček ameriške čokolade. Trpka realnost se skozi formalno in žanrsko igrivost vseskozi prepleta z elementi magičnega realizma, ironijo in humornim sprevračanjem konvencij, ki prvine nemega filma, muzikala in tradicije neorealizma spaja v napeto in čustveno pripoved. V tej pa se pod gospodinjskimi bremeni, modricami in prestrašenimi očmi, ki v sebi nosijo težo zavedanja, da jih lahko ena sama napačna poteza v zakonu pahne v smrt, vendarle skriva predvsem zgodba o ženskem opolnomočenju, ki kljub občasnim postankom na robu sentimentalnosti tega nikoli ne prestopi.
»Nervozen sem, dve vojni sem dal skozi,« svojo težko roko in odkrito mizoginijo opravičuje Ivano, ki vzorec svoje grobosti in žaljivosti pridno prenaša na sinova. Medtem tudi najstniška hči Marcella svojo jezo raje kot v očeta usmerja v mamo – to pomiluje in prezira, njeno podrejeno, »predpražniško« pozicijo pa bolj kot problem družbe, ki poročene ženske znotraj zakona reducira na zastonj služinčad, dojema kot njeno osebno šibkost in apatičnost. A Delia še zdaleč ni pasiven lik – in prav ko pride do vprašanja hčere, je njeno žrtvovanje za spreobrnitev toka zgodovine največje. Ko si Marcella tako najde premožnega zaročenca, ki v svojem posesivnem odnosu do žensk nosi odtis istega patriarhata, ki njeno telo zakriva v modrice, zato razdre romantično iluzijo, pa tudi predpostavko, da sta nasilje in agresija problem neizobraženega, delavskega razreda. Vsaka interakcija s premožnim meščanstvom namreč razgrne enako realnost: moške, ki poskušajo utišati ter zatreti ženske ambicije in želje tako, da jih enostavno ne pripustijo do besede.
Jutri je še en dan s svojim pristopom postavlja most med komercialnim in art filmom, v tem ko iz obeh polov mojstrsko povleče najboljše elemente. Predvsem pa se v italijansko kinematografijo ne zasidra toliko kot film o usodi ženske delavskega razreda v povojnem Rimu, kot o toksičnih vzorcih patriarhalne družbe, ki se zažirajo v temelje družinskih celic, normalizirajo nasilje ter še danes pronicajo iz generacije v generacijo.
