Koliko škode je našemu družbenemu okolju zadala ta navada, ko, namesto da bi šli s prijatelji v kino, rečemo: »Danes bom ostala/a doma in gledal/a Netflix?«

Kje sploh začeti naštevati? Kot prvo, s tem, ko se z naročnino zavežemo preživljanju prostega časa pred zaslonom, vsaj nekaj tega časa in denarja vzamemo lokalnim ponudnikom istih storitev na fizičnih lokacijah, predvsem mestnim kinom. Prav tistim, ki se danes na robu obstoja, še kako trudijo, da bi bil film vpet v živeče tkivo v našem okolju. Kot drugo, ta sredstva se hkrati prelivajo stran od raznih barov, slaščičarn in restavracij, ki dopolnjujejo filmsko ponudbo v mestih. In kot tretje ni treba poudariti, da ta denar za naročnino dajemo gromozanski multinacionalni korporaciji, ki ji razen pobiranja denarja ni absolutno mar niti za kina pri nas niti za slovenski filmski trg, še do te mere ne, da bi na lastno pest ponudili vsaj slovenske podnapise in menije. ...

Ko se vračam nazaj v Slovenijo, opažam, da se niti ne zavedamo, kako zelo je neoliberalizem že spremenil naš vsakdan. Kako vedno bolj postajamo prebivalstvo, ki srečo povezuje z logiko »poso kuća – kuća poso« in z materialnimi stvarmi, ki jih to pehanje za denarjem prinaša. V Sloveniji imamo vsaj to srečo, da za večino ljudi naša čudovita narava ostaja svetinja in da jo prebivalstvo, ki tam preživlja prosti čas, zaenkrat uspešno brani pred posegi kapitala. Za razliko od tega pa je praksa gledanja filmov eden tistih načinov preživljanja prostega časa, ki se pred našimi očmi razkraja pod pritiski največjih korporacij.  Večer