Nenavaden uvid v globlje stvari, edini dokumentarni film med dvanajstimi naslovi glavnega tekmovalnega programa, s tem nadaljuje nenavaden fenomen evropskih festivalov, kjer zadnja leta glavne nagrade prejemajo prav dokumentarci, kot so Vse te lepote in prelivanja krvi v Benetkah ter dve zaporedni zmagi dokumentarne forme v Berlinu s filmoma Adamant in Dahomey. Tudi najnovejša stvaritev plodovitega dokumentarista Marka Cousinsa, ki s svojimi deli radikalno osvetljuje, reinterpretira in aktualizira pozabljena, spregledana, izbrisana poglavja (filmske) zgodovine, tako še zdaleč ni konvencionalen dokumentarec, ki bi ga zanimalo suhoparno nizanje biografskih faktov in intervjuvanje govorečih glav. Zasebno življenje Wilhelmine Barns-Graham, katere pisma in dnevniške zapise v naraciji izven polja prebira Tilda Swinton, zato ostaja v ozadju ter prostor prepušča njenemu bogatemu opusu slikarskih del, ki se na platnu mestoma zvrstijo v kronološki montaži diaprojekcij. Te v odsotnosti naracije pred nami obvisijo kot slike na steni galerije, ki pa jih Cousins skozi anekdote in abstraktne refleksije vendarle umešča v širši kontekst njenega življenja; krajev, ki so jo navdihovali; potovanj, ki so spremenila njen način videnja; ter sinestezije, ki je bistveno vplivala na njeno dojemanje in občutenje sveta. Kratek sprehod čez strani njenih delovnih zvezkov nam tako pokaže, da je številke videla skozi barve, njen formativni pohod na ledenik Grindelwald pa nam oriše prelomni trenutkek njenega umetniškega izraza, ki ga nadaljne pol stoletja zaznamujejo geometrijski vzorci alpskih skal in ledu. Kot v Cousinsovih drugih odmevnih delih, petnajsturni Zgodbi filma: Odiseja (2011) in štirinajsturnem Ženske delajo film (2018), njegov fokus tudi tokrat ostaja v načinih gledanja. Kako je svet gledal na Wilhelmino, žensko v moškem svetu, ki je svoje slike najbolje prodala, kadar so kupci iz njenega vzdevka – Willie – predvidevali, da je moškega spola. Kako je gledala sama nase – kot Cousins z igrivo pronicljivostjo nakaže, ko na platno sopostavi njena portreta iz različnih življenjskih obdobij in med njima vzpostavi dialog. In kako zgodovina gleda na ženske ustvarjalke – jih sploh vidi, ali se jo mora s filmi, kakršen je ta, spisati na novo?

Pet nagrad za norveški film

Za drugega zmagovalca večera se je medtem izkazal norveški Loveable, ki je prejel veliko nagrado žirije, nagrado za najboljšo žensko vlogo, pa tudi nagrado mednarodnega društva filmskih kritikov FIPRESCI, ekumenske žirije in žirije Europa Cinemas. Gre za film, ki zgodbo o razhodu subverzira v kompleksno introspekcijo ženske, ki se ji zakon drobi pod težo potlačene jeze, zamer, finančne nestabilnosti ter vsakdanjega kaosa družinskih obveznosti. A čeprav gre za njeno prvoosebno refleksijo in odkrivanje tega, kdo ona sploh je – izven pripisanih označevalcev matere, žene in gospodinje, – večplasten scenarij nikoli ne izgubi zavedanja, da so človeški odnosi zapleteni, da v njih vedno obstaja več perspektiv in da razlogi za razpad družine nikoli niso enoznačni. Zgodba nas tako mojstrsko postavlja v pozicijo, kjer hkrati sočustvujemo z obema: razumemo njegovo umikanje v tišino in potrebo po prostoru, kakor občutimo njeno utrujenost, osamljenost in tiho tlečo jezo, ki je doslej ni znala ali upala izraziti – in ki zato zdaj na plan izbruhne skozi destruktivne, a na koncu vendarle katarzične epizode, kakršne so ženski na filmu le redko dovoljene.