Za eno večjih presenečenj se je tako izkazal prvenec Loveable norveške režiserke Lilje Ingolfsdottir, ki k razpadu zakona namesto skozi predvidljiv in že neštetokrat viden boj med spoloma in iskanje krivca pristopi skozi introspektivno popotovanje protagonistke Marie (odlične Helge Gurin, ki se izrisuje kot zelo verjetna prejemnica kristalnega globusa za najboljšo igralko). Film nas sprva vrže v vrhunec ljubezenske zgodbe – prvega srečanja, skupne vselitve in nosečnosti s Sigmundom –, a nato že po nekaj minutah z abruptnim montažnim rezom, pospremljenim z napisom »sedem let kasneje«, prekine romantično idilo. Zdaj je tukaj kaos družine s štirimi otroki, Sigmundove prepogoste službene odsotnosti in neprespana, zgarana, jezna Maria, v kateri plamti ogenj zamer, kariernih žrtvovanj in neizživetih ambicij, ki vsake toliko nenadzorovano izbruhne. Dokler je Sigmund ne sooči z njeno potlačeno jezo in na mizo položi možnosti ločitve.

Ingolfsdottirjeva se izkaže za izurjeno scenaristko z izostrenim čutom za večplastnost človeških odnosov, v katerih nikoli ni preprostih odgovorov in rešitev. Čeprav gre za Mariino naracijo, ki jo skozi premišljeno postavljeno, mestoma nelinearno montažo pripoveduje svoji terapevtki, se v zgodbo prepričljivo prepletajo tudi odnosi otrok, na katere krhanje družinskih odnosov neizbežno vpliva, Sigmunda, ki ni nikoli odrinjen v vlogo pasivnega očeta ali egoističnega moža, in Mariine ostarele matere, ki poskrbi za grenak uvid v naučene družinske vzorce ter izvore Mariine zagrenjenosti, posesivnosti in občutka nezadostnosti. Čeprav se Loveable v svojem zaključku nekoliko pretirano prevesi v terapevtski diskurz in prakticiranje orodij za samopomoč, gre tako za kompleksen in prodoren film, ki bržkone predstavlja enega letošnjih najmočnejših tekmovalnih naslovov.

Svet odraslih z
otroške perspektive

Z njim pa se tematsko lepo dopolnjuje tudi Svetilka češke režiserke Beate Parkanove, ki razpad družine prikaže s perspektive otroka: šestletne Amalke v vlogi prikupne Mie Banko. Ta negotovo išče svoj prostor v hiši, v kateri odrasli pred njo zarotniško zapirajo vrata in katerih pritajeno jezni glasovi se, kadar ta kljubovalno pokuka skoznje, v trenutku pogreznejo v nelagodno tišino. Vzdušje okoli nje je napeto, a za Amalko ne povsem razumljivo, zaradi česar se čez dan poskuša zabavati po svoje. Nabira rože in divje borovnice, plava v jezeru ter se pod babičinim budnim očesom podi po gozdu, ob čemer jo kamera spremlja z otroške perspektive, ki svet odraslih pri bokih reže iz kadra.

A film, ki s pretirano estetizacijo prizorov do gledalca ustvari določeno mero distance, nikoli ne doseže emocionalnega momentuma, kakršnega smo še nedavno videli pri belgijski drami Igrišče.

Realnost in fantazija
begunskih taborišč

»Slišiš besedo Evropa in pomisliš na človeške pravice,« medtem odjekne na zborovanju prebivalcev naslovnega begunskega taborišča Xoftex režiserja Noaza Desherja, ki s kamero iz roke, neostrimi kadri in bližnjimi posnetki poustvarja njihovo tesnobno, mrakobno in klavstrofobično realnost. Taborišče se izrisuje kot labirint, po katerem otopelo tavajo Sirci, Afganistanci in Palestinci, ki že tedne, mesece, morda že leto čakajo na razgovor za azil. Izgubljajo se v času in prostoru, ki jih zadržujeta v brezizhodnem limbu ter se tako figurativno kot – v kontekstu umetniškega projekta mladega Nassarja – dobesedno spreminjajo v zombije; razčlovečene in odrinjene na margino, v bele zabojnike, od katerih preostala družba sistematično odvrača pogled.

Gre za film v filmu, ki se izmika jasni opredelitvi, s tem ko trenutke nadrealizma in bežanja v fantazijo plasti skozi princip toka zavesti, ki zabrisuje vsakršno mejo med resničnimi grozotami taborišča in ujetostjo v nočno moro. Eksperimentalni formi in prepletu idej, ki skačejo čez prostorsko-časovni kontinuum, je sicer mestoma težko slediti, a dejstvo, da zgodba temelji na gledaliških delavnicah z begunci grških taborišč, ki jih je Desher izvajal od leta 2016 dalje, njegovemu pristopu vlije svežino in dobrodošel odklon od begunskih dram, ki pogosto izkoriščajo bedo in fetišizirajo agonijo svojih protagonistov.