Med najzanimivejše – in nemara najambicioznejše – dogodke letošnjega festivala bi lahko uvrstili večplastni projekt Krpanje nevidnega, ki poskuša skozi premišljevanje skupnega razbirati »rane« v tkivu mesta, konkretno Ljubljane, in jih vsaj simbolno »zakrpati« z različnimi akcijami, premisleki, delavnicami, utopičnimi projekcijami. Zasnovali sta ga dramaturginja in teoretičarka Bojana Kunst ter koreografinja Ivana Müller skupaj z vrsto umetniških (Ajda Bračič, Urban Belina in Ana Čigon) in drugih sodelavcev, na Mladih levih pa ga je bilo mogoče spremljati nekako v dveh delih.
Mentalna mreža mesta
Najprej v začetku tedna kot serijo raznovrstnih intervencij v javnem prostoru, ki so obravnavale prepoznavne težave slovenskega glavnega mesta (pomanjkanje dostopnih stanovanj, privatizacija javnega prostora, pretirana turistifikacija), a tudi širše družbene teme, kot sta ekologija in patriarhat; ti krajši javni »posegi« so zavzemali različne oblike, od skupinskega branja na kraju, kjer je namesto nacionalne knjižnice že mnogo let zgolj parkirišče, humornega oviranja turistov, s katerim so vidnost ponovno podelili tudi izginjajočim prebivalcem mestnega središča, do domiselnih materialnih gest, kot je bila na primer postavitev table z obrazi raznih umetnic, znanstvenic in političark pred fasado, ki jo krasijo portreti (zgolj) moških pomembnežev. Drugi del, umeščen v sklepne dni festivala, pa je nekakšna predstavitev samega projekta, njegovega ozadja in prej opisanih intervencij, ki jih vsakič spremljajo zafrkljivi songi, toda tudi nastajanja novega »zemljevida« mesta, velike vezenine, v katero so vtkane zgodbe ali vizije, ki segajo onkraj njegove fizične pojavnosti.
Spomini, ki nas gradijo
Nekoliko drugačne prostore, pripadajoče spominu in družinski zgodovini, pa odpira minimalistična interaktivna instalacija Draga Laila, kot jo je zasnoval v Veliki Britaniji živeči palestinski umetnik Basel Zaraa, ki je sicer v preteklosti na festivalu že gostoval. Preprosta in samo dobre četrt ure trajajoča, toda zato nič manj učinkovita »samopredstava« za enega gledalca tega postavi v »vlogo« avtorjeve petletne hčerke, ki je hotela izvedeti, zakaj ne more obiskati svojih starih staršev. Obiskovalec tako sede za starinsko leseno mizo, na kateri je med drugim maketa stanovanjske stavbe, poleg nje pa še kupček kartic z navodili. Skozi skrinjico z nekaj predmeti, med njimi so pismo, molilna verižica in star hišni ključ, se mu odpre potovanje v čase ter prostore, ki jih ni več – kot je hiša v palestinskem begunskem taborišču Jarmuk v Damasku, kamor so se v času nakbe, nasilnega pregona Palestincev ob ustanovitvi izraelske države, naselili avtorjevi predniki ter si v njej, v nekakšni večni začasnosti, ustvarili dom, in kakršni so različni veliki ali drobni dogodki v življenju neke družine, od porok do vsakdanjih ritualov, o katerih sliši na zvočnem posnetku ali jih razbira z malce obledelih fotografij. V tej pretresljivi mešanici dokumentarnega in poetičnega, materialnega in simbolnega, pa intimnih zgodb nikdar ni mogoče povsem ločiti od njihovega »političnega« ozadja, zaznamovanega z vojno in njenimi posledicami; s potopom vanje del te pripovedi postane tudi gledalec.
Pot vam bo pokazal volk
Film Gozdovi: priklic italijanske umetniške skupine Mali Weil je bil dobrodošla dopolnitev festivalske teme gozda, ki jo je minuli teden odprl projekt Skupne krajine. Kot je povedal član skupine Lorenzo Facchinelli, gre pravzaprav za nenačrtovan, stranski produkt raziskav ekoloških in političnih vprašanj o človekovem odnosu do gozda skozi čas, od prazgodovine in antike do danes, ko postaja ključen, ko je bolj kot kdaj prej ogrožen. Film je večplasten: na eni strani vidimo izjemne posnetke gozdne krajine in živali v njej, po drugi strani o gozdu govori strokovnjakinja, ki pojasnjuje odnos ljudi do gozda skozi čas.
Kajti ljudem je gozd marsikaj, tako življenjsko okolje, zavetje in vir prehranjevanja kot – za tiste, ki so ga gledali z roba – prostor neznanega, nedoumljivega, strašljivega, tudi nečesa, kar si je treba prisvojiti, pokoriti. Skozenj se berejo socialni in politični boji, vprašanje javnega in lastnine, položaja žensk, bil je last duhov, last vseh in potem last peščice, pa spet obratnega procesa k javnemu dobremu. Gozd je tudi izvor in prizorišče mitov in otroških iger – druga plast filma so prav posnetki treh otrok, ki se soočajo s čarnostjo gozda. Film je brezhibno estetski, ponavljajoč se ritem in gosto sporočilo (v italijanščini z angleškimi podnapisi), ki bi želelo povedati več, kot morda gledalec lahko prenese, pa se je izgubljalo tudi zaradi majhne, neprimerne dvoranice.
Najprej kruh s pašteto
Projekt Fun Fact (Zanimivo dejstvo), ki je nastal v sodelovanju slovenskih in estonskih umetnikov, se začne v žanru kviza, ki je »nacionalni estonski šport, igramo ga povsod, tudi na porokah in pogrebih«. Gledalci tako sedimo ob velikih mizah in skupinsko odgovarjamo na vprašanja tipa, zakaj je Rodinov Mislec gol, zakaj so table za zasilni izhod zelene in podobno. Potem pa sledi niz vprašanj o padcu slovenskega letala na Korziki leta 1981 in kviz nenadoma neha biti smešen. Še posebej, ko tudi estonski del ekipe pove svojo tragično zgodbo o potopitvi ladje in smrti 852 ljudi. Zdaj postaja boleč, vprašanja o vzrokih, krivdi, prikrivanju podatkov pa na koncu skupaj z udeleženci kviza prekrije črno razbesnjeno morje. Da za trenutek začutimo. Predstava Fun Fact nas tako domišljeno pelje iz naivne zabave v najbolj boleča vprašanja, ki jih radi odlagamo na natanko enak način kot tisti deček iz uvoda, ki ni hotel videti sestrine nesreče, dokler ni do konca pojedel svojega kruha s pašteto.
