Prva odrska predstava letošnjih Mladih levov je bil solistični performans Oprostite, cvetovi Fredrika Petrova, norveško-bolgarskega umetnika, v Plesnem teatru Ljubljana. Na prizorišču so stali štirje stoli ter velik kup rdečih in rožnatih cvetnih listov, tistih vrtničnih, po katerih so nekoč po vsem Balkanu sloveli bolgarski parfumi. Izza tega kupa se je izvil performer, ki se je v plazečem se gibanju pomikal proti sredini prostora, se postopoma vzravnal in ves velik, v vojaških hlačah in majici, začel občinstvo dražiti s tipičnim mačističnim namigovanjem na svojo moškost. (Kot bi čez prizorišče prehodil evolucijsko pot od bube do tepca.) A nelagodje gledalcev je hitro zamenjal smeh: iz spodnjic so se mu namreč vsuli rdeči in rožnati cvetni listi.
Na tej točki je bilo tradicionalne vloge konec, hlače so padle, na glavo pride babičina rutica, na telo kvačkana majica. Poslednji poskus ohranitve »moškosti« je obupni trening, ponavljajoče se variacije gibov na vsakem izmed stolov, nekakšna mešanica muke in vztrajnosti. Dokler končno ne sleče še rute in majice ter ostane v kombineži, nenadoma ves krhek prehodi pot nazaj h kupu cvetov in iz njih oblikuje nekakšno srčasto posteljo. Leže vanjo. (So to morda pare?)
Dobra zgodba o vsiljenih identitetah, ki mrcvarijo vse, ne le manjšin.
Mrmranje
Prizorišče predstave Mrmranje norveške skupine Susie Wang je prazna, razbeljena plaža in valovito morje pred njo, nekje v toplih krajih; nanjo zatava par, ki je iskal organiziran tečaj potapljanja in zgrešil zaliv.
On je klišejski godrnjač, ona, aktivna, hitro skoči v morje in izgine. Morje odplakne tudi njegova očala, zato verjetno niti ne zazna, da se ob njem znajde druga ženska, pohlevnejše vrste. Potem nastopijo nekakšne višje sile, ki ju premetavajo in tresejo. Ko se ta božjast neha, si ona zaželi kokakole, a moškega prepriča, da jo gre iskat, za ceno felacije. Moški odplava po kokakolo.
Smo torej v svetu nepovezanih, naključnih dogodkov, kjer se, ker moškega ni in ni nazaj, ponudi druga možnost: ženska. Ta pride na plažo in postopoma naveže stik s čakajočo, malo se kopata, potem ji prva zaupa, da leže jajce, ki ga je našla na pesku ... Zdaj smo priča nekakšnemu začetku ljubezenske zgodbe in skupni lezbični skrbi za otroka, ki se ima izvaliti, a znova posredujejo nadnaravni elementi, pa tudi poskus partnerice, da bi si tudi ona podredila »kokljo« na jajcu. Ta uide, na samem zvali hčerko, ki pa ima iste nevarne dolge nohte kot njena druga mama – nekakšna transcendirana genetika, kar ne obeta nič dobrega. Srečna mama se raje pobota s partnerjem, ki je izplaval s kokakolo. Bila je zelo žejna.
Kaj naj bi torej to Mrmranje bilo? Nekakšna kritika turizma, odnosov v parih in neobvladljivih sil, ki tudi ustvarjalce ženejo v niz kontingentnih domislic, v karikaturalno igro, ki jo odnese v šmir, s katerim računajo na smeh gledalcev (in ga tudi dobijo, da ne bo pomote). Tako dobimo odsev kaotičnega sodobnega sveta, kjer je vse naključno, možno, zamenljivo in nepovezano, kjer se da na hitro ošvrkniti pregrevanje planeta, turizem kot farso, hetero- in istospolne odnose, posvojitve eksotičnih otrok ... Dobimo klišeje o klišejih.
