Opaženi sta bili tudi njegovi prejšnji zbirki, pesniški prvenec Sprehajalec ptic in naslednica Seganje, za las sta se izmuznili Jenkovi nagradi – kakor se avtorju med ribolovom kdaj izmuzne kakšna riba.

Vaša druga zbirka nosi naslov po ribolovni tehniki, Seganje, zato vas seveda moram vprašati, kakšna je letošnja ribolovna sezona.

Zame zagotovo ena najboljših sezon zadnjih let. Odkar živim v Novem mestu, lahko ribarim v Krki, kjer mi je uspelo uloviti največje ribe doslej. Med vsakim tretjim ribolovom sem, recimo, ulovil precej velike ribe, 1,84 m dolgega soma, 1,75 m dolgega soma, 1,61 m dolgega soma – res ogromne živali. Je pa seganje sicer stara ribolovna tehnika, zasledil sem jo tudi pri Shakespearju – kot »trout tickling«, torej žgečkanje postrvi. V osnovi gre za lov z rokami, s katerim sem se večkrat srečal kot otrok.

Kot ribič ste seveda vajeni v naravi preživljati čas, veliko časa. Se vaš ribiški pogled in vaš pesniški pogled na naravo, iz katere črpate številne motive in podobe svoje poezije, kje srečata? Sta si v čem sorodna?

Ribolov in pesništvo sta si po mojem mnenju zelo blizu. Pri ribolovu mora biti človek natančen opazovalec vremena, letnih časov, ki določajo prehranjevalni cikel rib, vode, njenega toka – če loviš v reki – in ne nazadnje rib. Najti moraš kraj, kjer se gibljejo tiste ribe, ki jih hočeš uloviti, odločiti se moraš, kje in kako boš lovil, saj je vsaka riba drugačna ter zahteva drugačno tehniko in vabo, pomembno pa je tudi, da je človek med ribolovom potrpežljiv. Včasih traja ves mesec, da ti uspe kakšno ujeti. Sicer pa moram poudariti, da rib ne lovim za hrano, marveč po načelu »ujemi in spusti«, pri čemer jih poskušam čim manj poškodovati.

Odgovorili ste metaforično. Pesnik mora biti dober opazovalec, vedeti, od kod zajeti primerno snov, odkriti mora pravi jezik, ki je vaba …

(smeh) Verjetno ne preseneča, da metafore pogosto zajemam iz ribištva.

Zajemate pa jih tudi iz pokrajine, sredi katere ste odraščali – Prekmurja. V nasprotju s številnimi slovenskimi avtorji v odnosu do Mure in Prekmurja niste nostalgični ali sentimentalni. Kljub temu se vas je oprijel naziv »panonskega pesnika«. Kako ga doživljate?

Če se ne motim, je to besedno zvezo skoval pisatelj in pesnik Robert Titan Felix in je začuda zakrožila, se me oprijela. Ko sem jo na platnicah prebral prvič, se mi je zdela preveč romantična, čez čas pa se mi je zazdela mogočna, čeprav še vedno čutim, da me ne opiše najbolje.

V odnosu do Pomurja oziroma Prekmurja nisem posebno nostalgičen, ampak, nasprotno, kritičen. Prekmurje namreč vsebuje dvojnost. Tistim, ki niso od tam ali pa ga obiščejo le za kratek čas, se verjetno zdi magično, očara jih s svojo melanholijo ter hkratno odprtostjo pokrajine in ljudi. Toda za vsem tem se v resnici skriva kar veliko socialnih problemov, med katerimi sta najizrazitejši visoka stopnja brezposelnosti in socialna razslojenost, ki vodita tudi v izseljevanje. Mislim pa, da se večina avtorjev, ki pišejo o Prekmurju, ob tem vrača v preteklost, ki je morda tudi mitska; tako vračanje seveda lahko privede do romantizma, do slikanja nerealne slike, čeprav je zgodovina te pokrajine zaznamovana z nasiljem – z različnimi vojaškimi okupacijami.

Nasilje vstopa tudi v vašo nagrajeno pesniško zbirko Tuskulum. Ne sicer kot eksplicitna tema pesmi, temveč skozi podobe, ki ste jih oblikovali. Gre za podobe patriarhalnega nasilja – moškega nad živaljo, moškega nad žensko, moškega nad moškim … To, kar preseneča, je popolna odsotnost sodbe. Pri nobenem verzu vas v odnosu do nasilja ne zanese v moraliziranje.

Po moji oceni najboljša literatura stvari pokaže, ne gre za to, da jih pove ali nanje kaže s prstom. Mislim, da žuganje, postavljanje stvari na piedestal, razreševanje tematik na prvo žogo in podobno v literaturo ne sodijo. Pomembno mi je, da besedila v sebi nosijo kritičnost, vendar mislim, da je ni treba sporočati neposredno. Bralcem je treba pustiti prostor, da se odločijo ali da o nečem razsodijo sami, ni jih treba voditi za roko in jih tako spotoma še podcenjevati. Slovenska poezija je pogosto obremenjena s tem, da želi bralcu vzeti mesto in mu pojasniti, kako naj misli ali čuti.

Ne nazadnje ljudje bolj cenimo tista spoznanja, do katerih se dokopljemo sami, kot pa tista, ki so nam vsiljena.

Se strinjam. Vsiljene so nam lahko tudi zmote – te sem namenoma vpletel v Tuskulum. Ena takšnih se nanaša na motiv Atlasa, ki v istoimenski pesmi podrži svet. Iz mitologije vemo, da je Atlas držal nebesni svod, a se je to prek popularne kulture počasi preobrazilo v držanje sveta in postalo »nova resnica«.

Veliko pesmi v zbirki se osredotoča tudi na razmerje med naravnim in družbenim redom, na boj med njima. Med branjem sem dobila občutek, da si lirski subjekt, morebiti tudi avtor, želita, da bi v tem razmerju povedla narava.

Sam tega ne bi opisoval kot boj med dvema redoma, ampak samo kot naravni red, v katerega smo stopili tudi mi, ljudje. Žal se ljudje preveč oklepamo ideje, da bo družba trajala v nedogled – tega v resnici ne vemo. Resda smo zatiralci in uničevalci, toda narava bo takoj, ko nas več ne bo, znova prevzela primat. To sem lahko opazoval pri zapuščenih krajih ali hišah, ki jih nemudoma začne preraščati gozd in jih sčasoma povsem pogoltne – kot da tam nikdar ni bilo človeka. Eden najbolj razvpitih tovrstnih primerov je, recimo, ukrajinsko mesto Pripjat. Nam bližji pa je Vukovar, kjer so se na polju, kjer še ležijo neizkopane mine, naselile divje svinje. Te se minam spretno izogibajo in jih ljudje zaradi nevarnosti ne morejo poloviti.

Ste pa vi v Tuskulumu dobro ulovili ravnotežje med različnim podobjem in motivi. Črpate iz ljudskega izročila, poganstva tako rekoč, krščanstva, starogrštva, zahodnega literarnega kanona in popularne kulture ter z vsemi temi elementi ustvarjate nove svetove; kot bralki se mi je zdelo, da vas navdušuje prav konstrukcija novih svetov.

Tako je, v literaturi me zanimajo prav novi svetovi, skozi katere se lahko dotaknem univerzalnih problemov. Svoje pesmi poselim z liki različnega izvora, ki mi nekaj pomenijo, a v nasprotju s prepričanjem večine bralcev niso avtobiografski, hkrati pa jih uporabim tudi kot simbole. Tuskulum sem pripravljal šest let, saj sem se resnično trudil, da bi liki sledili razvojnemu loku, da se v pesmih dovoljkrat pojavijo in se bralci zato nanje lahko navežejo – da nekaj pomenijo tudi njim. Seveda so te podobe oziroma liki ambivalentni in pomensko odprti, bralci si jih lahko razlagajo, sploh pa doživljajo, na več načinov.

Pri konstrukciji svoje poezije izhajam iz sveta, ki mi je najbližji – prekmurskega sveta –, na katerega potem nalagam različne motive, zgodovinske in umetnostne reference … Ne gre mi za posnemanje življenja, kot ga živimo zdaj, ampak za interpretacijo človeškega življenja nasploh, skozi zgodovino. Lahko bi celo rekel, da se Tuskulum začne na neki prvinski ravni in se razrašča v skladu z razraščanjem človeške civilizacije, v skladu z njenimi vzponi in padci.

Če sta bili vaši prvi dve pesniški zbirki, torej Sprehajalec ptic in Seganje, še zavezani skoraj izključno knjižni slovenščini, ste v zbirko Tuskulum vključili nekaj pesmi, napisanih v prekmurščini. Kako ti dve govorici – knjižna slovenščina, katere učitelj ste na srednji šoli – in prekmurščina v vas sobivata?

V prvih dveh zbirkah sem uporabil le nekaj prekmurskih izrazov, nekako v skladu s prevladujočo prakso avtorjev in avtoric, ki izhajajo iz ruralnega okolja – če se taki avtorji držimo knjižne norme in narečne besede uporabljamo le občasno, lahko naš glas deluje bolj avtentično, pri čemer nas je še mogoče brati oziroma razumeti. To prakso sem ponotranjil, dolgo nisem opazil, kaj zares počnem. Šele, ko sem prebral romana Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši hrvaškega avtorja Kristiana Novaka, ki medžimurski dialekt uporablja eksplicitno, me je prevzela želja, da bi sam storil nekaj podobnega. Seveda to ni bilo lahko, saj nisem imel dobrega modela, po katerem bi se lahko zgledoval; steklo mi je, ko sem narečni izraz uskladil s podobami in temami pesmi ter se nehal truditi, da bi v prekmurščini pisal v enakih okvirih, kot pišem v knjižni slovenščini.