S prvim uspešnim poskusom ovekovečenja zvokov okoli sebe je vedel, da je to nekaj, kar hoče početi vse življenje. Colin Black je danes avtor inovativnih radijskih del, ki se predvajajo na pomembnih evropskih in avstralskih radijskih postajah. Ob komponiranju se rad posveča raziskavam zvočnih krajin in hkrati deluje kot kustos pri intermedijskih ter z zvokom povezanih galerijskih projektih. Posebno zanimanje goji do zvoka kot takega. Do medija, ki ga, čeprav smo z njim nenehno obdani, večkrat ne slišimo zares.
Pri zavodu Cona, ki stoji za festivalom TO)pot, so Colina Blacka kot gostujočega umetnika povabili že leta 2014. Ko je Black prvič prebral elektronsko sporočilo, ki ga je vabilo, naj pride za en mesec v Ljubljano, v rezidenčno stanovanje v centru, za plačilo, je najprej pomislil, da gre za prevaro. Za slovensko različico nigerijskega princa. Potem ko si je na zemljevidu pogledal, kje sploh leži Slovenija, je zadevo še dvakrat preveril, spakiral kovčke in se usedel na letalo. Takrat je občinstvu predstavil zvočni performans Kilianove avstralske sanje, ki temelji na resnični zgodbi luteranskega pastorja Jana Kiliana, ki je poskušal svojo vero zaščititi pred prusko oblastjo in najti odrešenje v tuji deželi – Avstraliji (kamor sicer nikoli ni stopil). Colin Black svojo vlogo zvočnega umetnika jemlje zelo resno. Ob nastajanju tega dela je potoval v pastorjevo domovino, v Gornjo Luzacijo, kjer je snemal zvoke iz Kilianove cerkve, njegovega doma, raziskoval zgodovinske dokumente. Pomemben nemški radio Deutschlandradio je to njegovo stvaritev označil za »akustično fantazmo njegove avstralske domovine, lesketajoč zvočni prostor med domišljijo in stvarnostjo«. Na svojem drugem gostovanju pri letošnjem festivalu TO)pot je znova nastopil z zvočnim performansom z naslovom Avian Love, ki prav tako temelji na podrobni raziskavi. Pozornost zvočnega čarodeja, tega gospoda z dolgimi, razmršenimi sivimi lasmi, je tokrat pritegnil nenavaden odnos Nikole Tesle do njegove golobice.
Kaj se v resnici skriva za odnosom med Teslo in golobico, koliko vemo o tem?
Ko je Tesla živel v New Yorku, je govoril veliko jezikov, in to precej tekoče. V angleščini je nekoč rekel: »To golobico ljubim, kot moški ljubi žensko. Brez nje življenje nima smisla.« Ko sem to prebral, sem takoj začutil, da preprosto moram ustvariti nekaj o tem. To je ljubezenska zgodba velikega izumitelja, ki je redko povedana. Dobro smo seznanjeni z njegovimi izumi, od norih smrtonosnih žarkov do njegovih sanj o brezplačni elektriki za ves svet. Tesla je bil zelo pomemben izumitelj. Bil je genij. Redkokdaj si je zapisoval, v nasprotju z Edisonom, ki je recimo preizkušal stvari, kaj deluje in kaj ne. Tesla pa je vse videl v glavi, vse si je znal kontekstualizirati, ideje so ga doletele kot blisk. Vprašanje, ki si ga venomer zastavljam, je, zakaj se je ta človek zaljubil v goloba. Mislim si, da se je včasih počutil, kot da je obkrožen z opicami. Bil je v drugi dimenziji in ni mogel razumeti ljudi okoli sebe.
Ali je znano, kako je Tesla sam racionaliziral svoj nenavaden odnos z golobico?
V New Yorku je hranil ogromno golobov in skrbel za njih, a zaljubil se je v prav določenega. Verjel je, da če se zares potrudi, lahko to golobico pokliče s telepatsko komunikacijo, in priletela bo k njemu. Mislil je, da ima z njo nadzemeljsko povezavo. Trdil je, da tik preden je golobica umrla, je priletela v njegovo hotelsko sobo in iz njenih oči je zasvetila bela svetloba, svetlejša od vseh njegovih izumov. Ne vemo, ali je na tej točki trpel za demenco ali kaj točno se je dogajalo z njim, vendar on je v vse to verjel.
Zvok se nam večkrat zdi samoumeven, zato nanj nismo tako pozorni. Vi imate najbrž drugačen pogled na zvok?
O njem veliko razmišljam. Oči imajo veke, zato jih lahko vedno zapremo, a ušesa ostajajo venomer odprta, torej smo z zvokom nenehno obkroženi, če se tega zavedamo ali ne. Obstajajo razlogi, zakaj smo se razvili z ušesi. Naši predniki so si s sluhom pomagali, če so se znašli v bližini plenilcev, da so lahko hitreje pobegnili. Kar se vida tiče, potrebujemo nekaj sekund, da sprocesiramo, kaj vidimo. V filmih lahko denimo opazite, da se takoj, ko začnejo predvajati žalostno glasbo, počutimo žalostne, četudi si tega ne želimo. Zvok terja takojšen čustveni odziv.
Ima najbolj neposreden vpliv na nas.
Tako je. Skoraj nemogoče se mu je čustveno izogniti.
V zadnjem času raziskovalci namenjajo posebno pozornost predelom jam z jamskimi poslikavami. Naši predniki naj bi jih namreč z namenom slikali na točno določenih mestih, ker naj bi tam bile točke odmevov.
Prav tako ni naključje, da so religijski predeli jam poslikani tam, kjer je jama akustično bogata. To lahko prevedemo v krščanstvo in cerkve. Ko vstopimo vanje, takoj vemo, da vstopamo v religijski prostor, ker ni samo fizično večji od nas, temveč tudi akustično.
Med vašim zvočnim nastopom mi je prišlo na misel, da ko mislimo zvok, je, kot bi se nam zasvetile drugačne točke v možganih. Ta izkušnja je drugačna od te, ki smo je najbolj vajeni, saj živimo v kulturi vizualnih podob.
Res je. Prevladuje mišljenje, da je vizualna podoba najpomembnejša, kar ni nujno resnica. Danes imamo tudi problem – vse težje ostajamo dalj časa skoncentrirani na eno samo stvar. Toliko je distrakcij, da se moramo na novo naučiti biti pozorni, kar je zelo težko. Kot bi morali na novo nastaviti svojo psiho. Moj mlajši brat je vse življenje kmet. Šele pred kratkim si je kupil svoj prvi mobilni telefon. Živi brez interneta, in ko gre denimo h kravi, razmišlja o kravi. V mestih je drugače. Tu nas bombardirajo z mnogoterimi signali. Na podeželju lažje dobiš občutek zdajšnjosti.
Kateri zvoki so vaši najljubši?
Všeč mi je jutranje petje ptic, še posebej tam, kjer sem odraščal. Daje mi občutek varnosti. Stvar je v tem, da so nam najljubši zvoki, s katerimi smo se čustveno povezali, ko smo jih prvič slišali. Hkrati mi je zelo všeč abstraktna, elektroakustična glasba, ki je onstran moje cone udobja. To popotovanje mi je všeč, ker je dinamično in zanimivo. Kar mi ni všeč, so preveč predvidljivi zvoki, recimo v nočnih klubih tisti 'tuc tuc tuc', ki so sicer dobri za odzivanje telesa, ne pa za poslušanje.
Zvočni sprehodi dobivajo pri nas vse večjo pozornost, saj je poglobljena zvočna izkušnja ljudem všeč. Kaj vse lahko zvočni sprehod ponudi poslušalcu?
Predstavljajte si, da hodite po najlepšem kraju z zaprtimi očmi. Veliko ljudi se sprehaja po lepih krajih s čudovitimi zvočnimi krajinami, ki pa jim ne prisluhnejo, a ravno zvoki ponujajo priložnost, da doživimo to okolje na drugačen način. Po svetu hodimo, kot bi bili gluhi. Ko končno prisluhnemo, ima to lahko izjemen vpliv na kvaliteto našega življenja.
