Najprej vidimo družino, to je povsem izčrpano mamo in sina, ki jo poskuša spraviti k sebi, ter njegovega prijatelja, dva rahlo zavožena testosteronska najstnika. Oče je seveda odsoten, morda je mrtev ali pa se, borec za pravice Ircev in mičkeno tudi gangster (za domovino so dovoljena vsa sredstva), skriva pred britanskimi oblastmi. Težave, ki pridrvijo z vso hitrostjo, so torej v veliki meri utemeljene na dokumentarnem.

Fanta namreč ob nenehni skrbi za ustrezno količino drog, pornofilmov in punc skušata zagnati band, ki bi ju iz kilavih učencev spremenil v oboževana zvezdnika. A v izvedbi jima hudo primanjkuje tako znanja kot vztrajnosti. Dokler ju nekega dne ne sliši, tako rekoč zaloti njun profesor, ki živi čudno dvojno življenje: življenje spodobnega, poročenega učitelja in – v garaži – skrivno življenje nesojenega glasbenika JJ. Pod njegovo strogo profesorsko roko (in v javnosti pod komično kapo-krinko v barvah nacionalne zastave) se morata fanta naučiti ne le abecede muzike, ampak tudi nastopa, in od tu naprej gre le še navzgor: rodi se frenetičen hiphop bend, ki se poimenuje Kneecap in ki postopoma postaja vse bolj priljubljen, na koncu pa že pošteno obnori mladež. Postane tako slaven, da na njihove napeve o lepoti drog in seksa in pravice do irščine postane pozorna tudi policija.

In tukaj subkultura nehote pade v samo osrčje političnega boja za priznanje irščine kot uradnega jezika, ki poteka v ozadju in do katerega ima ta mladež sicer še precej distanciran odnos, to je bolj boj njihovih staršev, ne njihov. Na policijskih zaslišanjih mulca namreč govorita irsko, zasliševalci, Angleži, pa angleško. Kar pomeni, da govorijo drug mimo drugega, nihče nikogar ne razume. (No, zdi se, da fanta razumeta angleško, a se delata francoza, angleški zasliševalec pa je definitivno povsem izgubljen pred vsemi tistimi njunimi grlenimi zvoki.) Tako smo priča skrajno komičnim prizorom dveh mimobežnih govoric, perfektne podobe nerazumevanja in nezmožnosti komunikacije v družbi, v kateri pač vlada red močnejšega. In prav ti prizori so tisto, kar ta boj potrebuje: odvetniki imajo končno v rokah nazorni primer dveh mladih »junakov«, ki branita jezik! Hiphoperja se tako iz prestopnikov in eskapistov spremenita v simbol odpora, v čemer se ta film bistveno loči od sorodnega Trainspottinga.

P. S. Uveljavitev irščine kot uradnega jezika se je zgodila leta 2022.