Po obsežni iskalni odisejadi je bil izvorni negativ filma Babica gre na jug končno najden nekje v Tokiu. Med gledalci, ki so si v torek ogledali digitalizirano verzijo kultnega filma, je kljub mešanici občutkov, od drobnih nasmehov ganjenosti, radosti pa do čiste žalosti, vseeno prevladovalo nekaj svetlega. Nekateri so si projekcijo v Linhartovi dvorani prišli ogledat, da bi se na svoj način spomnili na nedavno preminulega režiserja Vincija Vogua Anžlovarja (Babica gre na jug je bil njegov celovečerni prvenec), drugi so želeli ujeti kanček nostalgije, spet tretji so si ga ob tej priložnosti v celoti ogledali prvič. Na projekciji so sedeže zapolnili tudi nekateri člani filmske ekipe. Med njimi je bil igralec Bojan Emeršič, ki filma, v katerem je odigral vlogo zasanjanega saksofonista Davida, ni videl že 30 let. Priložnosti, da si ga bo lahko ponovno ogledal, se je zelo veselil, a je spet videl zgolj polovico filma, je povedal, saj so ga po zadnji špici skupaj s preostalimi ustvarjalci povabili na oder: »Ves čas sem bil solzen, zato nisem nič videl, mi je bilo pa zelo lepo. Tako kot reče babica o svojih najljubših treh dnevih, tako je bilo to zagotovo moje najlepše snemanje v življenju.«
Filmska ekipa se spominja
Enega najbolj znanih slovenskih filmov, ki ga je poganjala velika mera improvizacije in iznajdljivosti na setu, so snemali med osamosvojitveno vojno, in sicer z japonskim denarjem. Film o babici, ki pobegne iz doma za ostarele (v njene čeveljce je stopila igralka Majolka Šuklje), je tako »edini japonski film v slovenščini«. Soproducent in direktor fotografije Peter Bratuša je o nastanku filma dejal: »Tista najpomembnejša izkušnja, ki sem jo dobil, je bila ta, da sem se naučil poslovnega modela, ki je bil razmeroma kompliciran, sestavljen v glavnem iz 'žicanja'. Žicali smo za vse možne zadeve in to je stvar, ki se je naučiš za prihodnost.«
Igralec Alojz Svete se je spominjal prizora, zaradi katerega si je takrat olupil podplate. V njem je moral teči po polju in se kar ni in ni hotel ustaviti. »Mislim, da sem bil prvič in zadnjič tako slečen v filmu. Prizor smo snemali enkrat. Hvala bogu. Tistega krasnega robidovja in grmovja pred seboj namreč nisem videl. Zorana zemlja je bila zelo ostra. K sreči mi je uspelo priti nazaj, a z malo drugačnimi koraki. Žal mi je bilo tudi, da sem potem zavoljo komičnega učinka odigral tisti padec. Bilo je boleče, ampak s krasno ekipo,« je dejal o tem utrinku s snemanja.
Bojan Emeršič se je z iskrico humorja obregnil še ob dejstvo, da na setu ni bil samo igralec, pa ga kljub temu niso zapisali v končno špico. »Res je malo nerodno, da se raznorazni ljudje, tonci in snemalci izgovarjajo, kako so to posneli. Polovico filma sem posnel sam! V avtu sem imel vse, ton in kamero. Najprej sem moral prižgati, vklopiti kamero, moral sem voziti, potem sem moral narediti še to (ploskne z rokami, ki je znak za začetek snemanja). Ko smo vse posneli, sem moral pa še vse ugasniti.«
Tisti žar v filmu
Da gre za enega bolj priljubljenih slovenskih filmov, je pokazalo število gledalcev, ki so se trli iz Linhartove dvorane, da bi se med seboj podružili, napisali kaj v žalno knjigo režiserju ali pa se preprosto prepustili temu, kar so videli in doživeli, tokrat v svežih barvah. Obiskovalki Andreji so začele nežno liti solze, ko je povedala: »To je eden najlepših slovenskih filmov. Težko je, ker Vincija ni več zraven. V primerjavi z drugimi filmi je tako naravno iskren. Tako, kot je življenje. To vse pove.« Jaka je po drugi strani mladenič, ki si je babičino avanturo ogledal prvič: »Zanimivo je, ker je bil film posnet pred 30 leti in je še vedno dober. To danes pogrešam. Tudi ta improvizacija, to žicanje, kot so povedali, danes deluje na dosti drugačen način. Mogoče je ravno to tisto, kar da filmu tisti žmoht.«
Med mladino, ki se je udeležila projekcije, je bila tudi Nastja: »Zdi se mi, da film izžareva izredno spontanost in lahkotnost, ki je mogoče ni zaslediti v drugih filmih. Ujame nekaj, kar si vsak želi doživeti, pa to skriva v sebi – to željo podati se nekam na pot in pozabiti na vse omejitve, ki nas ustavljajo. Ker je tako neposreden, se lahko vsak poistoveti z njim in zgodbo doživi na neki subtilen način, zase.«
