Običajni turistični vrvež v Benetkah je že v četrtek in petek preplavil dodatni val strokovnjakov s področja arhitekture in oblikovanja, kustosov, direktorjev, agentov, umetnikov in drugih, ki so na različne načine povezani z arhitekturo, saj so se zanje vrata 18. mednarodne razstave arhitekture La Biennale di Venezia odprla malce prej, za preostalo javnost pa se odpirajo danes.
Prvi vtis kaže, da se veliko sodelujočih predstavlja s konceptualno široko zastavljenimi projekti, ki vsak zase terja čas za premislek kot tudi širše razprave. Tak je tudi slovenski projekt +/– 1 °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture peterice izbranih kustosov Slovenskega paviljona – to so Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel iz biroja Mertelj Vrabič Arhitekti ter Anja Vidic in Jure Grohar iz biroja Vidic Grohar Arhitekti -, ki je k sodelovanju pritegnila še petdeset mladih arhitektov in oblikovalcev iz Evrope. Zato je verjetno večini prvih obiskovalcev bienala v premikajoči gneči med paviljoni odzvanjalo, da se bo treba do zaprtja bienala 26. novembra na razstavo še vrniti.
Trajnostni razmislek
Arhitekturni bienale je letos pod naslovom Laboratorij prihodnosti in pod kuratorstvom arhitektke Lesley Lokko sodelujoče posebej izzval k razmislekom o bolj trajnostnih modelih načrtovanja v arhitekturi, kot tudi sami namestitvi na razstavo. Razmisliti so torej morali ne le o tehtnih projektih, ki jih bodo predstavili, ampak tudi s kakšnimi materiali bodo postavili in predstavili svoj projekt ter na kakšen način bodo razstavno sceno konec jeseni za sabo tudi (trajnostno) odstranili.
Stene v Slovenskim paviljonu, kjer je govora o ekologiji v arhitekturi oziroma vernakularni arhitekturi, zgrajeni po načelu energetskega principa, so denimo stene ovite v beli filc (ta ponazarja toploto v koči za pastirja na Veliki planini, kjer so ga grele tudi ovce), katerega se ga da ponovno uporabiti na številne načine. Razstavni panoji pa so izdelani iz lipovega lesa, ki z zarezami že nakazujejo, da se bodo po razstavi sestavili v stole.
Zanimivo je, da je bil prenekateri predmet, ki je obležal v prostorih Arzenala ali Vrtovih iz prejšnjih bienal, zdaj ponovno uporabljen v različnih paviljonih, bodisi kot razstavljen artefakt bodisi kot razstavni pripomoček. Ponovno so denimo v svoji funkciji zaživele plastificirane rdeče tonirane in na trakove narezane zavese, ki med seboj ločujejo prostore posameznih paviljonov v Arzenalu.
Pisana Afrika
V fokusu bienala je letos Afrika, z več kot polovico sodelujočih držav na bienalu, in v vsej svoji živopisani tradiciji, ki zahodnjaški pogled na arhitekturo prisili k drugačnemu zornemu kotu: namesto v tehnično dovršeno izrisane arhitekturne sklice iz birojev zremo recimo v barvite risbice stavb, ljudi, živali in narave. Sicer pa je na bienalu veliko likovnih zasnov, skic in video ponazoritev, ki v praktičnem smislu morda niso toliko oprijemljivi kot prejšnja leta, kot pravijo pogosti obiskovalci bienala, in dejansko delujejo abstraktno - kot nekakšni laboratoriji, valilnice in premišljevalnice konceptov, od katerih bodo vsaj v bližnji prihodnosti realizirani le redki. V praksi namreč potem naletijo na nerazumevanja, mnoge ideje pa preprosto še rabijo čas, da dozorijo.
Mednarodna žirija, ki ji predseduje italijanski arhitekt in kurator Ippolito Pestellini Laparelli, bo že danes podelila zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon in zlatega leva za najboljšega udeleženca letošnje razstave ter srebrnega leva za obetavnega mladega udeleženca. Dodatno lahko podelijo še posebno priznanje za nacionalni paviljon ter dve posebni priznanji sodelujočim na razstavi. Znano je že, da bo zlatega leva za življenjsko delo prejel v Nigeriji rojeni umetnik, oblikovalec in arhitekt Demas Nwoko.
Program letošnjega bienala bo dopolnjeval program Carnival, kjer bodo organizirali različna srečanja, predavanja, okrogle mize, na ogled bodo filmi in gledališke predstave. Prvič v zgodovini bienala pa bo med 5. junijem do 22. julijem potekal študentski arhitekturni bienale, ki so ga poimenovali Biennale College Architettura.
