Vaša pesniška zbirka se močno prepleta z nogometom. Zato začniva z vprašanjem, od kod ljubezen
do nogometa.

Iskreno povedano, se ne spomnim zares. Imam sicer bežne spomine iz otroštva, ko sem počitnice preživljala pri babici v Dortmundu, v Nemčiji. Tam je zelo popularen nogometni klub Borussia Dortmund, in spomnim se, da so me sprva očarali prav njihovi rumeno-črni dresi, zaradi katerih je nogomet sploh pritegnil mojo pozornost. V eni od mojih pesmi sicer lirski subjekt, nasprotno, s temi dresi ravno ne simpatizira. Zdi se mi, da sem nogomet zares vzljubila šele leta 2002, ko se je Slovenija prvič uvrstila na svetovno prvenstvo, takrat je povsod zavladala nekakšna nogometna evforija. Potem pa sva z bratom začela spremljati nogomet bolj pogosto in začela navijati za španski nogometni klub Real Madrid. Izbrala sva si klub, ki ti ne pusti dihati in na sezono odigra res veliko število tekem. (smeh)

Kako pa potem pride do pisanja poezije?

Pravzaprav do nedavnega nisem imela odgovora na to vprašanje. Pred kratkim sem se selila in našla zbornik festivala Vilenica iz osnovne šole, v katerem je moja pesem, glosa. Očitno sem pisala že v osnovni šoli, čeprav se tega ne spomnim. A branje in navduševanje nad poezijo je prišlo kasneje, šele v srednji šoli in na fakulteti. Potem pa je šlo nekako v tem vrstnem redu: pišeš, hodiš na delavnice, javna branja, literarne večere, veliko bereš, sem pa tja kaj objaviš in naenkrat imaš prvenec. (smeh)

Nogomet je nekakšno vezivo v vaši pesniški zbirki. Vendar pa to ni pesniška zbirka o nogometu. Kako bi jo opisali bralcem, ki je še niso prebrali?

Ko sem začela sestavljati zbirko, nisem imela občutka, da ima zbirka rdečo nit. Predvsem so pesmi nastajale v različnih časovnih obdobjih in čustvenih stanjih, tako da se niso zares povezovale. Navsezadnje je to prvenec, pri katerem sem lahko izbirala med vsemi doslej nastalimi pesmimi, čeprav seveda še zdaleč nisem vseh uvrstila v knjigo. Opazila sem, da se v marsikateri pesmi nogomet pojavi kot vezivni element. Ponekod je nogomet le sprožilec za razmišljanje o (družinskih) odnosih, ponekod skozi nogomet razmišljam o odraščanju in določenih odločitvah. Kdor zbirke ni bral, mora vedeti, da to ni zbirka o nogometu, nogomet je le eden izmed pomembnejših motivov. To je zbirka o medsebojnih odnosih, o prednikih in o spopadanju s posledicami za odločitve, ki smo jih nekoč sprejeli.

Je torej na neki način zbirka o odraščanju.

Tudi. Nekaj pesmi je, ki se vežejo na moje otroštvo, ena takšnih je recimo pesem o Dortmundu, ki sva jo omenila na začetku. Ampak tudi to ni edina tema zbirke. Sem namreč človek, ki ves čas opazuje svet okoli sebe. Razni pogovori in interakcije med ljudmi so zame velik vir navdiha, pogosto pa tudi sprožilni moment, iz katerega potem nastane pesem.

Kakšen je torej proces vašega pisanja – gre za trenutek ali za daljši proces, ko se pesem kuha in obdeluje?

Vsako pesem kuham in kuham, dokler ni povsem pripravljena za v svet. Če mi je kakšna misel, moment, trenutek všeč, potem bo zagotovo nastala pesem. Ampak ne takoj. Najprej si zapišem idejo, stavek, zamisel v telefon, potem pa o tem dolgo premišljujem. Pogosto je nastajanje poezije odvisno predvsem od čustvenega stanja, v katerem sem. Včasih se zgodi, da me nekaj nagovori, pesem nastane nemudoma in je že nared, a to je res redko. Največkrat pesmi nastajajo tudi več mesecev, včasih tudi let. Potrebujem veliko časa, da sem s pesmijo zadovoljna.

To se čuti v vaši zbirki. Mislim, da lahko bralci hitro ugotovimo, kdaj je neka pesem nastajala zelo dolgo in ste zanjo potrebovali dalj časa, in kdaj je nastala v enem zamahu.

Imate povsem prav. Ena takih je pri tridesetih, v kateri govorim o obdobju, v katerem sem trenutno, ta pesem se je recimo izpisala v hipu. Kot sem že omenila, pesmi ne povezuje neka izrazita tematska rdeča nit, bolj gre za nekakšna občutja, ki jih sestavljajo, ko jih berete drugo za drugo. Všeč mi je, če to občutite tudi bralci.

Glede na to, da so v zbirki pesmi, ki ste jih napisali pred mnogimi leti, in pesmi, ki so nastale nedavno,
me zanima, kako je brskati po starih pesmih. Je težko gledati svoje začetke?

Moram reči, da je bil ta proces zelo izpolnjujoč. Predvsem zato, ker je med prvimi pesmimi in temi, ki so nastale nedavno, minilo že kar nekaj časa. Odkrivanje »starih« pesmi je bilo zabavno, a sem jih zdaj brala z drugimi očmi. Je pa bilo lepo videti napredek v pisanju in razmišljanju. Zdaj morda bolj pazim, kaj napišem. Ne zdi se mi več potrebno napisati vsega, kar mi hodi po glavi. Gre za nekakšno odraslo samocenzuro. To je v bistvu največji napredek, ki sem ga opazila.

Verjetno bi na zbirko gledali drugače, če bi jo izdali že pred leti in ne šele zdaj?

Absolutno. Vesela sem, da sem s prvencem počakala, da sem do neke mere odrasla in izpilila svoj pesniški izraz. Zdaj znam morda bolje presoditi, kaj je smiselno objaviti, kaj je smiselno deliti in česa ne. Ko berem svoje stare pesmi, vidim razliko, in danes vem, da za knjigo takrat nisem bila dovolj zrela in samokritična.

Glede na to, da v pesmih govorite tudi o sebi in o odraščanju, me zanima, ali je težko pisati o samem sebi in o dogodkih, ki so se vam zgodili?

Družina in odraščanje sta zame največji vir za pisanje poezije. Ko bi vi videli našo družino! Naša družinska kosila so izredno glasna, prav boriti se moraš, da prideš do besede. In črpati iz tega je zame pravi užitek. Morda zame največji problem je, da bi v pesmih rada popisala čim več. Ampak poezija zahteva ekonomičnost, paziti je treba, kako uporabljamo besede, nobena ne sme biti odveč. Zato včasih zmanjka prostora, da bi povedala vse. Je pa po drugi strani ravno to tisto, kar me vedno znova vabi k pisanju poezije in me sili v to, da iščem meje povednega. Zdaj ko je knjiga zunaj, so občutki zelo hecni, drugačni. Zdi se mi, da se zdaj, ko pesmi niso več samo moje, počutim malo bolj ranljivo.

Zakaj ranljivo?

Ker sem prej imela kar nekaj pesmi samo zase, zdaj pa sem ta intimni svet odprla vsakomur, ki bo knjigo prijel v roke. V tem seveda ni nič slabega, to je bil tudi namen knjige in sem neizmerno vesela, ko vidim, da ljudje berejo zbirko, je pa malo nenavadno, saj si lahko zdaj o vsaki pesmi vsak ustvari povsem lastno mnenje.