Ni prvič, da so oblikovalske presežke Anje Delbello in Aljaža Vesela prepoznali čez veliko lužo. Tradicionalno tipografsko nagrado so jima podelili že pred tremi leti, a ker je letos veselje dvojno – v disciplini komunikacijskega dizajna so nagradili oblikovanje fotoknjige Pastirji in klavnica avtorja Simona Changa, ki jo bralec razstavi na pet delov, ter stripovsko antologijo Stripburger 30: Dirty Thirty, ki poleg 300 strani stripov vsebuje 12 zinovskih knjižic, sta se oblikovalca odločila, da se zdaj pa že spodobi pogledati na Manhattan, kjer poteka to mednarodno tekmovanje. Tako je prvič, da sta se maja odpravila v samo srčiko tipografskega dogajanja, ki se zdaj nadaljuje kot potujoča razstava po svetu. Tipografija, s katero sta začela eksperimentirati v času študija, je njuno izrazno sredstvo v večini projektov, pove Aljaž Vesel. »Tipografija je vedno nosilec vsebine; poleg likovne ima vsebinsko komponento, torej vedno nosi neko sporočilo.«

Obe knjigi sta bili letos večkrat nagrajeni zaradi precizno zastavljene vizualnosti in funkcionalnosti. Poleg tega, da je Pastirji in klavnica najlepše oblikovana slovenska knjiga minulega Slovenskega knjižnega sejma, je bila tudi na nedavnih fotografskih festivalih v Belfastu in Atenah med najboljšimi fotoknjigami. Priznanje je prejela še na letošnjem bienalu slovenskega oblikovanja Brumen, kjer si je posebno omembo žirije prislužila antologija Stripburger 30: Dirty Thirty, katere tipografsko odličnost so nagradili tudi pri ugledni ameriški publikaciji Communication Arts, največji ustvarjalni reviji na svetu.

To ni juha

Kljub današnji poplavi prisiljenih, večkrat neinteligentnih podob z bombastičnimi barvnimi paletami sta oblikovalca prepričana, da je podoba, ki ljudem zares ostane, vselej povezana s kontekstom, velikokrat lokalnim, ki daje vsebini pečat s svojo unikatnostjo. »Podobno kot pri oglaševanju v javnem prostoru je tudi pri knjigah veliko vizualnega onesnaževanja. Kakovostno oblikovane knjige so v manjšini. Komercialne založbe se oblikovanja lotevajo z najmanjšo mero odpora in miselnostjo, da mora biti vsaka knjiga zelo direktna. Če je kuharska o juhah, mora biti na naslovnici fotografija juhe,« pojasni Aljaž Vesel. Knjiga se ne konča z zadnjim ločilom v zgodbi, nadaljuje Anja Delbello. »Poleg vizualnih so pri knjigi pomembne tudi otipljive stvari. Veliko dava na materiale, tip vezave, kako se knjiga odpira, kako leži na mizi. Pri kuharski knjigi mora biti tip vezave tak, da bo knjiga sama stala odprta na mizi, saj je med kuhanjem ne boš držal v rokah. Pomembno ni le zgolj grafično oblikovanje, ampak celostna uporabniška izkušnja,« doda.

Sogovornika sta se o žanru kuharskih knjig razgovorila, ker sta jih nekaj že oblikovala sama, s to razliko, da v tisti o juhah ni niti ene fotografije juhe. »Ko gredo založbe izrazito na prvo žogo, podcenjujejo javnost. Predpostavljajo, da bralci ne razmišljajo. S tem se ne strinjava in želiva, da bralec knjigo dojema na več ravneh. Seveda se potrudiva, da je dovolj atraktivna in da sporoča pravo stvar, a hkrati mora omogočati dovolj stimulacije, da si bralec zanjo vzame čas in začne odkrivati nove stvari,« razloži Vesel.

Za tisk se ni bati

Eno ključnih vodil tandema AA je trajnost. Anja Delbello takole opiše, kaj trajnostna knjiga pomeni: »Založbe bodo ogljični odtis zmanjšale, če bodo naredile kakovosten izdelek, ki ga boš z veseljem obdržal in bo preživel več kot eno generacijo. To je na koncu trajnostni vidik – knjiga, ki je ne zavržeš. Trajnost se namreč pokaže na polici. Trudiva se delati knjige, ki imajo potencial arhivske vrednosti, ki so dokument časa, zato se tudi žanrsko rada posvečava monografijam, katalogom, fotoknjigam.« V tehnološkem smislu priznavata, da je raba digitalnih orodij hitrejša, cenejša in včasih učinkovitejša, a njun opus zgovorno kaže, kako bo kvaliteta preživela kvantiteto, upravičila potencial obstoja tiskanih knjig in vsega, kar te kot fizični objekti omogočajo.

Medtem v knjižnem svetu oblikovalsko delo še vedno ni priznano kot avtorsko delo. Anja Delbello ugotavlja, da najbrž zato, ker je oblikovanje, preden je postalo tudi umetnost, bolj temeljilo na tehnološkem, obrtniškem znanju. »To je neki ostanek, ki ne kaže, kam je stroka šla in kaj je dosegla. To se vidi že pri CIP, kataložnem zapisu o publikaciji, v katerega se oblikovalci ne uvrstimo. Prevajalci, ilustratorji, fotografi, vsi, ki napišejo najmanjšo notico teksta, so navedeni kot avtorji, oblikovalci pa ne.«