"Premier bi si želel, da bi bila kampanja pred drugim krogom bolj korektna. Pojasnjuje namreč, da so v zadnjih nekaj tednih različni vplivni centri iz ozadij sprožili v slovenski politični prostor nekaj tem, ki so "zagotovo oblikovale ozračje v času kampanje in vplivale na rezultat". Med njimi je premier omenil novinarsko peticijo, razveljavitev obsodbe škofu Rožmanu in "manipulativno in žaljivo sprevračanje moje izjave in izjave gospodarskega ministra Andreja Vizjaka o vzrokih za inflacijo".

"Pojasnil je, da se je novinarska peticija zgodila ravno v času volilne kampanje, čeprav ni bilo nobenega konkretnega povoda za to. Tisto, kar je našteto v peticiji, "tudi če bi to res bil problem, se je zgodilo že zdavnaj", je dejal premier. Tudi o razveljavitvi sodbe škofu Rožmanu se je govorilo vse od leta 1990, je dejal Janša, in prav v času predsedniške volilne kampanje je prišla ta odločitev v javnost.

Premier Janša v pogovoru za Radio Slovenija (STA, 22. oktobra 2007)

Pravzaprav ni bilo težko predvideti Janševe reakcije na izid prvega kroga volitev. V ozadju je bila kajpak zarota. Zarota? Da, konstrukti "različnih centrov so iz ozadja vplivali na predvolilno kampanjo". Janša je predvidljiv, pa vendar je težko z gotovostjo odgovoriti na preprosto vprašanje, ali Janša zares verjame Janši. Ali res verjame, da so v ozadju peklenski načrti, ali zgolj manipulira? Bolj verjetno se mi sicer zdi prvo. A hkrati je veliko huje, če v vse to, kar počne in govori, iskreno verjame. Kajti potem ima resnično težave z realitetnim nadzorom.

Pazite, Janša butne diletantsko izjavo o štrucah kruha v smetnjakih kot dokazu obvladljive inflacije in Vizjak (minister za gospodarstvo!) ga dopolni, da naj ljudem "ne bo odveč kdaj pojesti tudi en dan star kruh". In ko se vesoljna Slovenija zgraža ali zabava, se pritožuje, da je izjava iztrgana iz konteksta (!?) Kako pa bi bilo mogoče eno ali drugo izjavo interpretirati "neiztrgano" iz konteksta, da ne bi bila videti skrajno bebava, nekompetentna? To bi bilo vredno in poučno slišati. Janša se očitno ne zaveda, a s to izjavo bi se zapisal v galerijo večnih. Neumnosti, kajpak.

A še bolj invalidna je interpretacija časovnega načrtovanja rehabilitacije škofa Rožmana. Stari marksist Janša se kajpak zaveda, da naključja ni. In v tem kontekstu namernega dejanja interpretira objavo razveljavitve sodnega procesa proti kolaborantu Rožmanu tik pred volitvami kot del vsesplošne in vseobsežne predvolilne zarote. Res je. Nekdo je s tempiranjem nadškofove rehabilitacije, kot tudi z načrtovanjem spomenika banu Natlačnu, Peterleta dobro namočil. Težko je sicer dokazati, a to so bile morda ključne Peterletove zagate. Kajpak kulturni boj, pogrevanje zgodovinskih tem, kjer desnica vedno izgubi. V redu. Ampak te teme si desnica vedno podtakne in jih izsili kar sama. Mar hoče Janša reči, da so levičarji (kajpak neodvisnemu) vrhovnemu sodišču, ki sicer rado poskakuje pod taktirko vsake dirigentske palice in tako tudi Janševe, določili datum objave razsodbe? Ali da so liberalci naložili nadškofu, klerikalcem in desničarjem vseh barv, da glasno odobravajo rehabilitacijo škofa in kolaboracije? To je tako, kot če bi trdili, da so tisto bizarno zaključno predvolilno oddajo v petek pred volitvami na nacionalki zrežirali levičarji. Oddaja je bila res škandalozna. Poden! Bila je, kot bi rekel komunikolog Andreas Dörner, v politainment formatu najslabše vrste. Mirno bi jo lahko ponovili v silvestrskem programu: Na okroglo z našimi politiki.

Namesto vsebinskih vprašanj, namesto političnih vprašanj so se kandidati, njihove partnerice in prijatelji pogovarjali o domačih vižah, o cuckih, kulinaričnih navadah in še čem. In tisti, ki bi mu naj bila oddaja pisana na kožo, je v njej pogorel. Ni se znašel. Je torej tudi nacionalka del protivladnega, protijanševskega in protipeterletovskega načrta? Tako kot produciranje novih, enobarvnih volilcev teden pred volitvami? Povsod v urejenih demokracijah velja nepisano ali ponekod, kot na primer na Hrvaškem, tudi uzakonjeno načelo, da volilnih pravil ne spreminjaš leto pred volitvami. Z rušenjem tega železnega načela in s prozornimi motivi je vladajoča desnica več ljudi odvrnila, kot bi (bo) jih pridobila.

Ključni Peterletov problem je bil dvojen. Po eni strani se je več kot opazila distanca, ki jo je gojil Janša do vsiljenega skupnega kandidata, po drugi strani pa je ta isti vsiljeni skupni kandidat desnice prozorno igral na srca vseh. A ker ljubezen ni nikoli polimorfna, vedno je posesivna, izključujoča (ali jaz ali on/a), je na koncu potegnil ta kratko pri obojih. Z nepristnimi liberalnimi stališči ter več kot distanco do nepriljubljenih vladnih akrobacij ni prepričal liberalcev, razočaral pa je tradicionalne konservativne volivce. Janša je najbrž nekje globoko v sebi užival ob pogledu na razočaranega Peterleta, a hkrati se je vendarle moral zavedati, da je sporočilo leto pred volitvami klavrno: desnica s svojim skupnim (in prvič tudi edinim!) kandidatom ne nagovori niti 30 odstotkov volilnih udeležencev.

Interpretacije o nizki volilni udeležbi kot razlogu za poraz niso prepričljive. Leta 2004 je bila volilna udeležba okrog 60-odstotna in ko bodo glasovnice vrnili še Slovenci iz Amazonije, Nove Gvineje, Ognjene zemlje, Jave, Bornea, Sumatre in Vatikana, bo tudi letošnja približno takšna. Toda leta 2004 ni nihče skušal poraza liberalnih demokratov pojasnjevati z nizko volilno udeležbo. Ne nazadnje, tudi neudeležba je sporočilo volilcev. Zelo glasno sporočilo.

Po neuspehu favorita prvega kroga ima Peterletov zasledovalec Türk psihološko prednost. No, brez čara ta tekma vseeno ne bo. Nobenega avtomatskega agregiranja glasov volilcev levih kandidatov ni pričakovati. To se je videlo že iz analiz volilnega ravnanja v prvem krogu.

Volilci Zares, denimo, so (po analizi vzporednih volitev družbe Valicom) večinsko podprli Gasparija (50,1 odstotka), precej manj Türka (35,1 odstotka) in celo volilci SD so Gaspariju namenili 34,2 odstotka glasov, "svojemu" Türku pa komaj kaj več (46,2 odstotka). Pa tudi sam Gaspari in stranka, ki ga je podpirala (LDS), ne kažejo prevelikega interesa za podporo Türku v drugem krogu. Toda enotna podpora Türku bo vsekakor velik test zrelosti levice. Pokazalo se bo namreč, ali stranke levoliberalnega vesolja vendarle premorejo tisti kanček racionalnosti, ki je desnica vse do zadnjih državnozborskih volitev ni premogla in zato vselej izgubila. Ne vselej zato, ker je bila liberalna demokracija močnejša, ampak, ker so bili desnici ljubši medsebojni konflikti kot skupni cilji. Leta 1996 je že bilo tako.

Se je pa ob volitvah zgodil še en pomemben, pozitiven eksces. Dnevnik je v času prepovedi objavil rezultate kontrolne javnomnenjske ankete Ninamedie. S tem je zavestno kršil togo in neživljenjsko določilo. Smo namreč ena redkih držav, kjer vam lahko do petka pred volitvami tlačijo v nabiralnike oglase, vas nagovarjajo po medijih in v živo nadlegujejo stranke in kandidati ter hkrati naročajo in spremljajo raziskave preferenčnega gibanja volilnega telesa, mediji pa ne smejo objaviti te povratne informacije o javnem mnenju. Letos sicer ne bi razrešili volilnih zagat, a gotovo so natančnejši rezultati v interesu vseh, tako javnosti kot politike, ki si je to prepoved izmislila. Čas je za odpravo te dvolične prepovedi.